Zaradi, recimo temu, nezadovoljstva določenega dela stroke, podcenjujočih očitkov ter občasnih poskusov diskreditacij sem se odločil vsaj začasno zakleniti Twitter račun.
Piše: Odvetnik Domen Gorenšek ; 31.10.2021
Kdor me osebno pozna ve, da se obnašam kar se da odgovorno, redno se samotestiram, nosim masko v zaprtih prostorih, v katerih se sicer ne zadržujem, če to res ni nujno, bodisi iz službenih razlogov ali zaradi nakupa življenjskih potrebščin. Virus jemljem z vso resnostjo, prav tako pa se zavedam morebitnih težkih posledic okužbe. Večkrat tudi javno izrazim prepričanje, da je bistveno pomembnejša osebna odgovornost vsakega posameznika kot to, ali imajo odloki pravno podlago za izrek sankcij v primeru njihovega neupoštevanja ali ne in, da bi morala zadoščati že priporočila. A žal, tudi takšno stališče in zavedanje resnosti situacije ni dovolj. Celo izrazito nezaželeno je v določenih krogih medicinske stroke, še toliko bolj, ker izhajam iz zdravniške družine. Izvedel sem, da bi bilo primerno in pričakovano edino le, da se cepim zoper Sars-CoV-2 in sem potem vsaj tiho, če že drugih ne mislim pričeti spodbujati k enakemu ravnanju.
Cepim se seveda lahko. Zavedam se, da morda s svojim odklanjanjem igram tombolo, a vendar, resnično ne vem kaj je bolje. Tistega drugega pa nikakor ne bi mogel storiti. To bi bilo povsem v nasprotju z mojim prepričanjem o svobodni odločitvi vsakega posameznika na podlagi podanega, polno informiranega soglasja, prav tako pa bi bilo to v nasprotju s pomisleki, ki jih imam z vidika moje stroke. Da, poleg medicine obstajajo tudi druge vrste strok, od katerih je tudi marsikaj odvisno. Na primer to, ali bodo obstale človekove pravice, katerih temelj je praktično povsod po državah zahodnega sveta v tem trenutku močno zamajan.
Res je, marsikdaj rad nastavim ogledalo sami vase prepričani, nikoli zmotljivi stroki, ki večkrat zagotavlja kot dejstvo nekaj kar se lahko kvečjemu le predvideva. Stroki, ki se je sposobna v razmaku meseca dni večkrat znajti v kontradiktornosti sama s seboj. Da takšne stvari spregledaš, ne potrebuješ diplome medicinske fakultete. To je jasno slehernemu posamezniku z zdravim razumom, ki nima osebnih koristi, oziroma, ni z glavo penetriral nekam globoko v temno luknjo strankarske politike. Vse kar slehernik potrebuje za svobodno odločitev je zgolj volja in nekaj minut časa, da sam preveri dejstva, ki so dostopna na uradnih straneh EMA in JAZMP. Na ta način se lahko sam prepriča, če stroka govori polno resnico.
Zakaj takšno nezaupanje ljudi do cepiv proti Sars-CoV-2 se sprašuje tudi prof. dr. Ihan. Ob tem pa se sam sprašujem, če je možno, da je posledica takšnega nezaupanja ljudi tudi v ravnanju slovenske stroke in politike? Kako lahko na primer minister za zdravje ve, da so cepiva varna in učinkovita? Kako lahko izjavi, da so ta celo varna za mlade ženske in za plod, če tega še sami proizvajalci cepiv ne morejo zagotoviti? Na podlagi česa torej minister in stroka nagovarjata ljudi v cepljenje s cepivi zoper Sars-CoV-2? Na čem temelji njihovo prepričanje o varnosti in učinkovitosti? Na zaupanju v znanost? Zakaj nihče od novinarjev, ki imajo možnost, ne zahteva jasnega odgovora? Ne smejo zastaviti vprašanj? Se bojijo za službe ali morda le to, da bodo v tej distopiji nemudoma označeni za anticepilca. Ta in podobne prazne puhlice po mojem mnenju sicer odražajo zgolj nemoč tistih, ki nek produkt, ki ga še sami ne poznajo, pod pretvezo osebne odločitve vsakega posameznika, vsiljujejo ljudem. Še toliko bolj nestrpni, patetični in tragikomično “žaljivi” postanejo, če si kdo zgolj drzne zastaviti kakšno logično vprašanje. Pa je to prava pot?
Mar ne bi bilo primerneje, če bi vlada, ministri, državni sekretarji in izbrani del stroke enostavno že odkar so se pojavila cepiva pošteno stopili pred ljudi in izjavili na primer: “Soočamo se z epidemijo virusa Sars-CoV-2. Trenutno imamo na voljo cepiva zoper ta virus. Državljanom smo dolžni povedati, da vsega o teh novih cepivih še ne vemo, saj formalno klinična študija še poteka. Kar pa je znano, je to, da glede na podatke, s katerimi trenutno razpolagamo, prevladuje korist nad morebitnimi tveganji, sicer EMA tem cepivom ne bi izdala pogojnega dovoljenja. Kljub temu se čutimo dolžne državljane obvestiti, da se bodo podatki glede zaznanih stranskih učinkov najverjetneje sčasoma dopolnjevali, saj vseh trenutno, objektivno še ne moremo poznati. Proizvajalec je namreč dolžan redno spremljati in zbirati dokumentacijo o neželenih učinkih ter o zbranih podatkih redno poročati EMA. Ne moremo tudi zagotoviti koliko časa traja zaščita, saj klinične študije tudi o tem še potekajo. Kljub vsemu pa, ker zaupamo v znanost in stroko predlagamo, da se državljani cepijo, pri čemer pa naj bodo vendarle pozorni na morebitne stranske učinke, katere naj takoj prijavijo in v primeru resnosti le-teh, nemudoma obiščejo najbližjo zdravstveno ustanovo...”
Kar se mene osebno tiče, bi se na podlagi takšne ali podobne izjave neprimerno lažje odločil za cepljenje zoper Sars-CoV-2, kot v primeru stalnih zavajanj, skrivalnic, podajanja nepopolnih informacij, padanja v kontradiktornost, stalnega spreminjanja kateri starostni skupini se odsvetuje cepljenje z določenim cepivom, kot, da je to povsem običajno in groženj, zasmehovanj ter predstavljanja nečesa kot dejstvo, čeprav gre lahko le za predvidevanje.
Sam bi se tudi prej odločil za cepljenje, če bi vsaj videl določbe pogodbe med proizvajalci cepiv in Evropsko komisijo. Skrivanje vsebine le-te še pred poslanci Evropskega parlamenta mi pač ne vliva nekega dodatnega zaupanja. Kaj je torej v tej pogodbi tako spornega ali skrivnostnega, da njene vsebine ni moč videti? Za zdravje gre vendar. Zakaj torej ponovno skrivalnice? Z vsakim dnem se nam porajajo vedno nova vprašanja, namesto, da bi bili deležni vedno več odgovorov, kar je po skoraj dveh letih od razglasitve pandemije milo rečeno skrajno nenavadno.
Po zapisu glede odgovornosti zaradi cepljenja mladoletnikov s cepivom Janssen in zapisu o “administrativni napaki” ministrstva, sta del stroke tokrat močno zmotila spodaj priložena zapisa. Zakaj? Tega ne vem. Sicer je res, da sta zapisana direktno, a vendarle, za vsem kar zapišem stojim. Za vsak zapis imam podlago. Podlaga opremljena z osebnim mnenjem, pa pri meni nikoli niso zapisi iz Facebooka, Twitterja ali drugih družbenih omrežij, pač pa zgolj posnetki izjav stroke same ter recenzirane študije ali članki iz strokovnih revij.
Zadnja moteča zapisa na platformi Twitter
Pa poglejmo. Dne 29.10.2021 je na novinarski konferenci nastopil državni sekretar mag. Franc Vindišar, dan pred tem pa minister Poklukar. Oba sta zatrjevala, da so zadeve nadvse resne, minister Poklukar tudi, da se nam lahko zgodi “Bergamo”. Verjamem, tragično. A v tako kritičnih razmerah je že po zdravi logiki državljane potrebno pozvati k nemudnemu odgovornemu obnašanju in sprejeti ukrepe, ki bodo imeli takojšnje učinke. Kljub temu pa je sporočilo pristojnih ponovno ostalo, da z odlokom, ki prične veljati dne 1.11.2021, v splošni družbi ni predvideno obvezno testiranje cepljenih, pač pa zgolj intenzivnejše, pogostejše ter obširnejše testiranje necepljenih.
Vem, nisem zdravnik, še manj epidemiolog. A kljub temu mislim, da tako kot velika večina državljanov nisem povsem brez zdrave pameti. Zato na podlagi objavljenih študij, med drugim celo v tako ugledni strokovni reviji kot je The Lancet, ki govori o tem, da cepljeni prav tako prenašajo virus kot necepljeni in da dejansko ni nekih bistvenih razlik v možnosti prenosa, takšen ukrep z vidika javnega zdravja, vsaj pri meni ne vzdrži zdravorazumske presoje. Tako se lahko upravičeno vprašam, če je primarni namen delovanja odgovornih res v takojšni zaustavitvi prenosa virusa in razbremenitvi zdravstvenih kapacitet.
Odgovor državnega sekretarja na Ministrstvu za zdravje, mag. Franc Vindišar, dr.med., na novinarski konferenci dne 29.10.2021, na vprašanje novinarke glede obveznega testiranja.
Očitno je, da so cepljeni kljub kriznih razmeram, s strani države še naprej deležni “piškotkov”, kar pa se mi, glede na vsebino objavljene študije, sicer kot laiku nikakor ne zdi logično, še manj pa produktivno. Po besedah ministra za zdravje, državnega sekretarja in stroke so zadeve resne tukajin sedaj. Cepljenje, v kolikor se ne cepimo s cepivom Janssen, bi namreč upoštevajoč časovno obdobje med prejemom prvega in drugega odmerka ter nato še tedna dni do pričakovane imunizacije, lahko imelo učinek v najboljšem primeru šele čez mesec in pol. Še to pa le pod zelo optimistično predpostavko, da bi se kar naenkrat odločilo za cepljenje najmanj 25% še necepljenih ljudi. Glede na to, da so zadeve kritične in zdravstvene kapacitete zapolnjene, se sprašujem zakaj ni predvideno tudi testiranje cepljenih? Resnično me zanima, kako lahko kdo strokovno upraviči takšno odločitev. A žal, tudi s strani novinarjev izbrani del stroke ponovno ni deležen neposrednih vprašanj v tej smeri, ki bi bila še kako pomembna z vidika javnega zdravja.
Nadalje se upoštevajoč navedeno študijo sprašujem, v čem vidi stroka in politika korist za javno zdravje pri objavi takšnih sporočil, kot je spodnji, s katerimi neodgovorni del cepljenih posredno celo spodbuja k nenošenju mask v zaprtih prostorih. Vse to kljub temu, da smo tik pred kolapsom preobremenjenega zdravstvenega sistema in, kljub temu, da je vodja svetovalne skupine nedavno izjavila, da nošenje mask praktično izniči možnost prenosa okužbe. Kako je iz epidemiološkega vidika torej upravičljivo takšno sporočilo? Odgovor bi si državljani še toliko bolj zaslužili, glede na to, da se pojavljajo informacije, po katerih naj bi bilo kar nekaj odstotkov ljudi lažno cepljenih.
Objava vlade RS #CEPIMOSE
Nobena pretirana skrb za zdravje posameznika ali družbe ne more biti avtentična po tako očitnih nelogičnostih. Navedeno postane še toliko bolj očitno, če takšna skrb prihaja s strani poenotene vrhovne politike, držav(-e) in močnih korporacij. Takšna pretirana, vsiljiva in večkrat povsem nelogična skrb za zdravje ljudi, morda lahko v sebi skriva tudi namen vzpostavitve kolektivizma, ideologije, ki v zahodni civilizaciji nima kaj iskati. Morda so bili to najhitreje sposobni prepoznati prav državljani vzhodnoevropskih držav, ki so pod totalitarnim sistemom najdlje živeli in, ki še kako dobro pomnijo koliko je dejansko v takšnem sistemu vredno človekovo življenje. Državljani teh držav imajo tudi povsem upravičen razlog za nezaupanje vladajočim strukturam, ki je neprimerno višje kot v zahodnoevropskih državah, saj so bili, podobno kot mi, po kolapsu sistema družbene lastnine, ob privatizaciji in po divjem lastninjenju močno izigrani. Korupcija, tudi v zdravstvu, pa je v teh državah, spet podobno kot pri nas, še vedno močno prisotna. Menite, da pogled iz te perspektive ni možen racionalne presoje prof.dr. Ihan?
Kakorkoli. Da ne pride do vzpostavitve takšnega sistema, je odvisno predvsem od pravne stroke, uglednih profesorjev prava, sodnikov, tožilcev, predvsem pa od odvetnikov, ki so bili kot samostojni del sodne veje oblasti vedno tisti, ki so v zgodovini prvi povzdignili glas, ko so opazili, da gredo zadeve glede siromašenja vladavine prava predaleč. Če bo nam vseeno, se namreč kaj lahko zgodi, da se naša civilizacija, skupaj z njo pa tudi zagotovljene človekove pravice in svoboščine, razblini kot milni mehurček. Si tega želimo za naše otroke, za nas? Mislim, da ne in ravno v tem tokrat vidim predost v majhnosti Slovenije. V svetovnem merilu smo namreč tako nepomembni, da imamo res izjemno priložnost skreniti iz začrtane smeri in ubrati svojo pot. Brez zunanjih pritiskov.
Kaj pa nastopi v medijih?
Za dan 4.11.2021 je bilo predvideno moje gostovanje v oddaji Faktor, v kateri bi s kolegom odvetnikom izmenjala mnenja v zvezi s pravnimi vprašanji na temo cepljenja zoper Sars-CoV-2, glede ustavnopravnih podlag in podobnih vprašanj. Ker bi lahko pravno strokovno utemeljeno in enakovredno zagovarjal stališča le v primeru, da bi bila ta podprta s še vedno marsikomu neznanimi dejstvi, sem se čutil dolžnega odpovedati gostovanje, oziroma le-to preložiti na ustreznejši čas. Razlog? Če bi namreč zagovarjal svoja stališča s pravnega vidika, bi moral brez zavor povedati vse. Če bi to storil, bi mi bilo med drugim tudi javno očitano, da rušim ukrepe nezmotljive stroke in to na vrhuncu epidemije, ki sicer ni razglašena, da odvračam ljudi od cepljenja ali celo od spoštovanja ukrepov. To mi je bilo namreč dobronamerno dokaj jasno sporočeno. Za resno razpravo, brez (samo)cenzure tako trenutno očitno še ni primeren čas, saj ne bom pustil, da kdorkoli zlorabja ali manipulira z mojmi izjavami za dosego nekih partikularnih interesov in ciljev. Naiven pač nisem. Bo pa za argumentirano razpravo glede pravnih podlag tudi za (posredno) obvezno cepljenje slej kot prej nastopil primeren čas. Takrat bo potrebno razjasniti še nekatere druge okoliščine, kot na primer način in strokovna utemeljenost obravnave pacientov od postavljene diagnoze, sprejema v bolnišnico, pa žal prevečkrat, vse do njihove smrti. Vse to seveda le pod pogojem, če bomo te razburkane čase preživeli in skupaj pristali nazaj v stari in edini normalnosti.
Da bo temu tako, pa se moramo poleg odgovornega obnašanja s katerim ne ogrožaš sebe in drugih, zavedati, da medtem ne smemo postati resignirana bitja brezobličnih lic, pod katerimi se skrivajo bolečina, strah, smeh, radost, bes, sram, ponos in upanje. Naredimo zavezo sami s seboj, da nikoli ne zapremo vrat za načinom življenja, ki smo ga živeli pred letom 2020. To in zdravje je povsem dovolj, da se skupaj vrnemo v normalno življenje. Ob tem ne pozabimo, da osnovno celico zahodne civilizacije predstavlja družina in ne država, ideologija, politična stranka oziroma partija ali korporacija. Nikomur nismo bili rojeni kot sužnji, pač pa kot svobodna bitja z zagotovljenimi človekovimi pravicami in z možnostjo misliti tudi izven zastavljenih okvirov. To zavedanje pa bolj kot kadarkoli potrebujemo prav ta trenutek, torej v času, v katerem je zavladalo enoumje, ko so grožnje, zastrahovanja, diskreditacije postale vsakodneven pojav in, ko je cenzura mnenj, predlogov in celo znanstvenih razprav ter člankov, ki ne pihajo v rog želja vlad in določenih korporacij postala nekaj samoumevnega. Zato naj na tem mestu opozorim,da posedovanje možganov z namenom, da jih uporabiš, še ni postalo eno izmed kaznivih dejanj. Poleg zdravstvene krize namreč iz dneva v dan postaja še tako zaslepljenim ljudem vse bolj jasno ne le, da zapadamo v hudo gospodarsko krizo, pač pa tudi, da se vzporedno dogajajo tektonski premiki na geopolitičnem področju.
Glede na bližajoči se prvi november morda ni odveč opozoriti, da je po eni strani prava umetnost živeti z bolečino. A obenem to predstavlja tudi priložnost, da se spomnemo svobode, kar nedvomno v veliki večini ljudi prebudi željo, da se z njo ponovno sreča. Tudi s tesno zvezanimi rokami za hrbtom, z okrvavljenim obrazom na asfaltu, na katerega z vso silo pritiska za takšne podvige nedvomno finančno močno stimuliran škorenj “avtoritete”, kar je razvidno iz posnetkov dogajanja v Avstraliji, si cepljeni in necepljeni zoper Sars-CoV-2 ne smemo pustiti razdvajanja in odvzeti našega bistva…
Dejansko ni in ne sme biti zadržkov za pravočasno zdravljenje bolnikov s Sars-CoV-2, z znanimi, polno registriranimi zdravili, ki dokazano preprečujejo težji potek bolezni in hospitalizacijo bolnikov s COVID-19.
Zdravniki, vljudno prosim, da se tudi pri nas ponovno zaveste svoje Hipokratove zaprisege, da samostojno preučite koristi in tveganja za zdravljenje pacientov z učinkovitimi zdravili ter več ne sledite zgolj doktrini zdravljenja obolelih z virusom Sars-CoV-2, ki je v tem, da se bolnika sprejme v bolnišnico šele, ko se dejansko razvije težka oblika bolezni COVID-19. Takšen način namreč vsaj po mojem prepričanju, nima nič skupnega z zaprisego, ki ste jo podali ob pričetku opravljanja visoko spoštovanega poklica. Zamislite se, marsikaj je sedaj odvisno od vas. Vsi pač ne morete biti ves čas tiho, pa čeprav vam to morda narekuje neka avtoriteta. Gre za lažno avtoriteto. Tudi denar ni vse na tem svetu. Izpostavite se in postanite ljudje, katere bo zgodovina morda pomnila ravno po tem, da ste še pravočasno preprečili vzpostavitev sistema, ki si ga, razen določenih ljudi, ki imajo in bodo imeli od tega osebno korist, nihče ne želi. Vključno z vami. Morda ste vendarle zgolj uporabno “orodje”, ki bo takoj, ko ne bo več potrebno ali uporabno, odvrženo.
Ste zato študirali medicino, ste zaradi morebitnih koristi nekaj posameznikov res zapravili najlepša leta? Ne, velika večina, ki vas poznam ste LJUDJE. Ne bojte se, recite – dovolj!
Ne pozabite. Pri bogovih zdravja ste prisegli da boste branili etične standarde svojega poklica in v nujnih primerih vsakomur ponudili pomoč. Prav tako je prepovedano izkoriščati pacienta za kakršnekoli osebne koristi.
Po vsem kar se dogaja zadnje mesece, smo končno doživeli tudi to, da so morebitni preiskovanci hkrati postali preiskovalci lastnih (ne)dejanj. Distopija tukaj in zdaj…
Piše: Odvetnik Domen Gorenšek; 12.10.2021
Vrnitev v eno in edino normalnost očitno ne bo lahka. Še posebej, če se državljane deli na prvorazredne in tiste druge, ki se (še?) niso cepili s pogojno odobrenimi cepivi in tako niso postali začasno prvorazredni. Vsaj do osvežilnega odmerka. V tem primeru so pač tisti drugi… plebejci pač. Kot plebejec si obenem zanikovalec virusa, 5g-jevec, ravnozemljaš, teoretik zarote. Tako ti ostane zgolj še možnost, da plačaš 12 EUR za HAT test. V tem primeru se lahko izjemoma in za dva dni pridružiš Patricijem. A zgolj začasno. Če želiš obdržati trohico osebnega dostojanstva in enakopravnosti v družbi in nisi Patricij, si pač vsake dva dni dolžan plačevati HAT teste, kar na mesečni ravni, na posameznega plebejca znese tudi do 200 EUR. Obisk zdravnika? OK plebejec, sicer res vsak mesec plačuješ prispevke za zdravstvo, a ne gre za nujni primer. Smo ocenili, “na vratih”. Ne zanima nas, če vam je morda pol ure pred obiskom zdravnika potekla neka QR koda, za katero pridobitev ste pred dvema dnevoma iz lastnega žepa plačali dvanajst Evrov. In dva dni pred tem dvanajst Evrov…
Kaj lahko po vsem tem in kopici drugih nelogičnosti, po psihičnem izčrpavanju ljudi, njihovem večkratnem zapiranju, onemogočanju poslovanja malih in srednjih podjetij pričakuješ? Mirne proteste? Morda rožice pred vlado in parlamentom?
V Sloveniji imamo stroko. Predvsem pa imamo izbrani, glasni del stroke, ki je v času pandemije deležen posebne pozornosti in moči, v kateri očitno uživa. Ta nenadno pridobljena moč vplivanja na življenja državljanov ji tako zelo ugaja, da je bilo potrebno za dvomilijonski narod, v imenu boja proti epidemiji z virusom Sars-CoV-2 poleg stalne, ustanoviti še eno strokovno skupino. Tako imamo dve vzporedno delujoči strokovni skupini, ki se na državni ravni ukvarjata s problematiko Sars-CoV-2. Poleg svetovalne skupine, katere pravnoformalnega statusa sicer nisem nikjer zasledil in gre očitno za “ad hoc” sestavljeno skupino pod imenom Strokovna skupina za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19, katere vodja je dr. Mateja Logar in deluje pod okriljem vlade RS, vzporedno in pod okriljem Nacionalnega inštituta za javno zdravje deluje še stalna Posvetovalna skupina za cepljenje, katere vodja ter obenem tudi članica prve je dr. Bojana Beovič.
Kaj imajo člani obeh strokovnih skupin skupnega? Nedvomno eno izmed bistvenih skupnih točk predstavlja zagotavljanje, da bomo zgolj z ustrezno precepljenostjo državljanov zoper virus Sars-CoV-2 premagali epidemijo in se vrnili v normalnost. Pa je to res edina možna pot? Če da, za kakšno ceno?
Zatrjevanje izbrane stroke o tem, da so vektorska in mRNK cepiva zoper Sars-CoV-2 varna, učinkovita in polno (standardno) odobrena, je bodisi navadna laž in namerno zavajanje laične javnosti ali pa gre za popolno nepoznavanje dejanskega pravnega statusa registracije teh cepiv. Ta stavek sem namenoma zapisal povsem jasno in direktno, saj s tem ponujam možnost komurkoli iz stroke, da zoper mene sproži ustrezen pravni postopek, v okviru katerega bo imel pred pristojnim sodiščem možnost dokazati, da sem jaz tisti, ki si izmišljujem in zavajam javnost ter, da izbrana stroka govori resnico. Zato ponovno poudarjam, ne mRNA in ne vektorska cepiva zoper Sars-CoV-2, ki so na voljo v Republiki Sloveniji, na dan 12.10.2021 niso polno oziroma standardno odobrena, pač pa imajo vsa ta cepiva s strani pristojnega evropskega regulatorja (EMA) izdana zgolj pogojna dovoljenja (“Conditional marketing authorization”). To pa posledično pomeni, da se varnost in učinkovitost vseh teh cepiv še presoja, saj je takšno dovoljenje izdano na podlagi manj obsežnih kliničnih študij oziroma podatkov, ki so sicer potrebni za izdajo standardnega dovoljenja. Študije in podatki glede stranskih učinkov, varnosti ter učinkovitosti cepiv zoper Sars-CoV-2 se namreč še vedno zbirajo, saj je ena izmed dolžnosti proizvajalca, da ta pristojnega regulatorja redno obvešča o zbranih podatkih glede varnosti in učinkovitosti. Prav to je tudi razlog, da smo večkrat obveščeni o vedno novih ugotovitvah stranskih učinkov, povezanih s cepljenjem s točno določenim cepivom zoper Sars-CoV-2. Že zato je kakršnokoli zagotavljanje o učinkovitosti in varnosti teh cepiv, kaj šele o njihovi dolgoročni varnosti, povsem enostavno in ponovno – LAŽ. Objektivno namreč ni možno zagotavljati kaj takšnega, saj gre za povsem novo tehnologijo, ki ima zgolj pogojno dovoljenje za promet in se pred izbruhom pandemije virusa Sars-CoV-2 v cepivih ni uporabljala. Tako lahko, v kolikor smo pravno korektni, javnosti sporočimo le to, kar predvidevamo. Zaenkrat, pravno-formalno namreč kaže, da cepiva zoper Sars-CoV-2 dosegajo standard varnosti in učinkovitosti, ki se zahteva za pridobitev pogojnega dovoljenja in prav nič več.
Naj na tem mestu zgolj v dodatno potrditev zapisanega argumenta navedem aktualen primer glede mRNA cepiva podjetja Pfizer, ki bo prav z namenom nadaljnjega preizkušanja učinkovitosti cepiva, pocepilo celotno brazilsko mesto Toledo.
Če že govorimo o preizkušanju mRNA cepiv, težko zanemarimo tudi novico, da naj bi podjetje Pfizer pristojne regulatorje že zaprosilo za izdajo pogojnega dovoljenja za cepljenje otrok starih od 0-11 let.
V ta namen naj bi podjetje že izvajalo tudi klinične preizkuse, med drugim na šest mesecev starih dojenčkih v eni izmed sirotišnic na Poljskem, zaradi česar so nekateri pravniki in zdravniki že v začetku tega meseca zahtevali, da se o tem, po nujnem postopku opravi razprava v poljskem parlamentu in senatu ter zahtevali, da podjetje Pfizer izvoljenim predstavnikom ljudstva omogoči dostop do dokumentacije, saj obstajajo razlogi za sum, da podjetje na Poljskem deluje izven zakona ter onkraj vseh etičnih okvirov in norm, s tem ko naj bi na najranljivejših skupinah, kar dojenčki-sirote nedvomno so, izvajalo klinične poskuse s cepljenjem zoper SarS-CoV-2.
A vrnimo se na dogajanje doma, saj se tudi pri nas soočamo s stanjem, ki je po mojem mnenju daleč od normalnega. Dne 07.10.2021 sem na družbenem omrežju Twitter javno zastavil sledeča vprašanja, namenjena vodji strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 ter Nacionalnemu inštitutu za javno zdravje (NIJZ).
Medtem ko odgovore še čakam, so se mi zastavila še druga, prav tako družbeno in z vidika morebitne pravne ter v okviru te, tudi morebitne kazenske odgovornosti pomembna vprašanja, ki se nanašajo na delovanje in odgovornost članov strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19, v zvezi s cepljenjem mladoletnih otrok s cepivom Janssen.
Po sprejemu spornega odloka vlade RS št. 2870 z dne 11.9.2021, objavljenega v Uradnem listu št. 146, kateremu so sledile odmevne “palica in korenček” tiskovne konference ter po odkritju, da naj bi se z zanje neregistriranim cepivom Janssen cepilo več kot 200 mladoletnikov, se je namreč pričakovano začelo prelaganje odgovornosti. Na eni strani vlada oziroma ministri, ki so zatrjevali, da je ukrepe iz odloka predlagala stroka, ki naj bi se zavzemala še za bistveno ostrejše ukrepe, na drugi strani pa se je oglasila stroka, ki je zatrjevala, da s sporno določbo odloka nima nič. Toda katera stroka, katera strokovna skupina in kdaj se je točno oglasila? Pravočasno in odločno?
Če upoštevamo pravni vidik, lahko kaj kmalu pridemo do zaključka, da je za ugotovitev morebitne odgovornosti odločilnega pomenakdo ni opravil naloge iz svoje pristojnosti, oziroma kdo je opustil dolžno ravnanje. Zato me je kot odvetnika zanimalo, če med naloge strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 spada tudi dolžnost, da ta preveri strokovno utemeljenost predlaganih ukrepov vlade? Če da, me je nadalje zanimalo, ali je ta skupina pred razglasitvijo odloka dejansko preverila strokovno utemeljenost ukrepa, na podlagi katerega se v primeru cepljenja s cepivom Janssen pridobi potrdilo o cepljenju še isti dan?
Odgovora na vprašanji sem kaj hitro našel. Seveda med naloge strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 spada tudi dolžnost, da ta preveri strokovno utemeljenost ukrepov iz odlokov vlade in odredb MZ. Kot je razvidno iz priložene slike, je to celo ena izmed temeljnih nalog te strokovne skupine. Pa je strokovna skupina pred razglasitvijo odloka ali vsaj takoj po razglasitvi preverila strokovno utemeljenost ukrepa? OčitnoNE. Zakaj? Namenoma, iz malomarnosti? Dvomim namreč, da svetovalna skupina o ukrepu ni bila obveščena, saj bi v tem primeru po objavi odloka pričakoval vsaj takojšen odstop vodje in članov te strokovne skupine, saj vlada v tem primeru očitno deluje mimo njihovih priporočil in celo mimo delovnih nalog strokovne skupine. A odstopa ni bilo. Še več, vse je bilo več dni tiho. Mar ne poslušamo že skoraj dve leti mantre “zaupaj stroki“? Koliko zaupanja je izpostavljen del stroke v javnosti na ta in podobne načine že zapravil?
Dejstvo namreč ostaja. Dne 06.09.2021 je bil sprejet odlok vlade, ki je prvič vseboval tudi močno sporno določbo druge alineje četrte točke 2. člena. Temu so nato sledile tiskovne konference, Vroči mikrofoni z gostjo dr. Matejo Logar in druge informativne oddaje. Prav na nobeni tiskovni konferenci ali oddaji po razglasitvi odloka, vse do objave tragičnega primera pa nisem zasledil nikakršnega javnega opozorila stroke, da cepljenje s cepivom proizvajalca Janssen ni primerno za mlajše osebe ter, da tocepivo nima niti pogojnega dovoljenja in torej sploh ni registrirano za cepljenje mladoletnikov. Naj povem povsem direktno. Po mojem prepričanju je šlo za usklajeno favoriziranje cepljenja prav s tem cepivom, vse z namenom, da se čimprej doseže določena stopnja precepljenosti. V nasprotno me ne more nihče prepričati. Takšna “napakica” se v odloku kar tako ne pojavi, še manj pa se to zdi verjetno, če vsebino takšne določbe na tiskovni konferenci javno zagovarja celo minister za zdravje, ki sam prizna, da je namen te določbe v čimprejšnji pridobitvi protokola “C”. Preden je bilo ustavljeno cepljenje s cepivom Janssen so tako minevali dnevi odkar je pričel veljati sporen odlok, s katerim se je morda celo posredno spodbujalo tudi mladoletnike k cepljenju s tem cepivom. Na ta način so se le-te namreč najhitreje in z najmanjšimi stroški dokopali nazaj do relativne svobode. Naenkrat so lahko postali Patriciji. Cepilni centri so se torej v tem času polnili, saj je bila ponujena enkratna priložnost, da kar nenadoma ponovno postaneš prvorazredni državljan z dokaj neomejenimi pravicami.
Glede na dejstvo, da profesionalna dolžnost terja ravnanje z najvišjo stopnjo skrbnosti, ki jo v pravu predstavlja standard dobrega strokovnjaka, bo ekskulpacija odgovornosti pristojnih v tem primeru po mojem mnenju presneto težka. Pa bomo kdaj dejansko sploh prišli do odgovora kaj se je dogajalo po 06.09.2021, ko se je sporna določba prvič pojavila v odloku? Bomo kdaj izvedeli koliko mladoletnikov je bilo po tem dnevu cepljenih s cepivom Janssen?
Je državno tožilstvo, ki je dolžno odreagirati ob vsakem zaznanem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, četudi za to izve iz sredstev javnega obveščanja že odreagiralo? Ne vem. Kaj pa pristojni inšpektorat za zdravstvo? Pri odgovoru na to vprašanje sem zopet prišel do zanimivih prepletanj določenih oseb, organov in organizacij ter neverjetnih naključij. Tako naj bi Ministrstvo za zdravje zaprosilo kar Zdravniško zbornico Slovenije, da izvede prednostni nadzor v zvezi s cepljenjem mladoletnih otrok z za njih neregistriranim cepivom Janssen. Ministrstvo za zdravje naj bi torej kljub dejstvu, da je postopek nadzora že uvedel pristojen organ in sicer Inšpektorat za zdravstvo, v primeru katerega gre celo za organ v sestavi tega istega ministrstva(!), zaprosil kar stanovsko organizacijo zdravnikov in zobozdravnikov – Zdravniško zbornico Slovenije, da uvede ločen nadzor in s strani NIJZ, v okviru katerega deluje posvetovalna skupina za cepljenje, kar najhitreje pridobi dokumentacijo, ki se nanaša na cepljenje mladoletnih otrok z vektorskimi cepivi.
Da, prav ste prebrali. Nadzor v zvezi s cepljenjem mladoletnih otrok s cepivom Janssen, ki bi po mojem mnenju moral obsegati tudi dejanja oziroma opustitve dolžnih ravnanj članov Strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19, katere članica je dr. Bojana Beović, kot tudi morebiti članov Posvetovalne skupine za cepljenje pri NIJZ, katere vodja je dr. Bojana Beović, preiskuje kar stanovska organizacija zdravnikov in zobozdravnikov, katere predsednica je dr. Bojana Beović.
Vir: Slovenska tiskovna agencija (STA)
Na tem mestu se zato sprašujem, ali ministrstvo za zdravje, ki ga vodi ministerJanez Poklukar, bolj zaupa neki stanovski organizaciji kot organu v sestavi ministsrstva, ki ga vodi in, ki je sicer pristojen za izvedbo tovrstnih nadzorov? V čem je smisel podvajanja nadzora? Kaj se je, oziroma se bo zgodilo z relevantno dokumentacijo? Je ta ustrezno zavarovana? Mar res ob vsem tem nihče ne opazi nikakršnega konflikta interesov?
Od pozivov k aplavdiranju zdravstvenim delavcem ob točno določeni uri, smo po dveh letih padli globoko. Prišli smo do točke, ki jo v vsej svoji tragičnosti prikazuje slika članka, nad katerega vsebino bi se morali resno zamisliti predvsem tisti “izbrani” zdravniki, ki so v epidemiji izgubili čut za sočloveka in, ki na celotno zdravniško stroko, katero v veliki večini sicer predstavljajo vsega spoštovanja vredni ljudje, mečejo izredno slabo luč. Te naj za začetek ponovno natančno preberejo zaprisego in temeljna načela kodeksa zdravniške etike. Ob tem velja še poudariti, da gre v konkretnem primeru po mojem mnenju zgolj za enega izmed mnogih bolečih, a žal tipičnih simptomov splošnega stanja duha v družbi.
Mesece sem opozarjal, da imajo ljudje dovolj, da je treba stopiti korak nazaj in umiriti strasti. Brez obsojanja je treba spoštovati svobodno odločitev tistih, ki se želijo cepiti zoper Sars-CoV-2 in tistih, ki tega ne želijo. Vse to brez razdvajanja in favoriziranja enih ali drugih ter predvsem brez javnega podpihovanja nestrpnosti in zaničevanja. Skrajni čas je, da se ponovno naučimo živeti en poleg drugega ter spoštovati odločitve in prepričanja sočloveka. Aktualna politika, v kolikor seveda še ima samoohranitveni nagon, pa je po mojem mnenju dolžna narediti vse, da primarno zaščiti posebej ranljive skupine, preostalim državljanom pa končno omogoči dokaj normalno življenje, ob seveda logičnih, pravno vzdržnih in zgolj začasnih omejitvah ter ukrepih, ki bodo jasni, vnaprej znani in se ne bodo menjali vsakih nekaj dni. Stroka skupaj s politiko, pa je državljanom v obdobju pandemije virusa Sars-CoV-2 poleg cepiv, dolžna zagotoviti dostop do ustrezne profilakse ter zgodnjega zdravljenja. Glede na zadnje dogodke in vsebino zakonodaje, ki je v pripravi oziroma v medresorskem usklajevanju, pa menim, da je vse našteto v tem odstavku le pobožna želja. Ne vem, če bo vrnitev v edino normalnost res potekala gladko in brez resnih družbenih konfliktov, čeprav si tega iskreno želim.
In za konec. Ne, za pandemijo zagotovo ni kriv predsednik slovenske vlade in ne koalicija. Je pa vlada, skupaj s stroko in morebitnimi interesnimi skupinami, ki jo obdajajo in ji svetujejo, vsaj politično odgovorna za izbran način obvladovanja le-te. Sicer opažam, da trenutna opozicija ne kaže pretiranega navdušenja nad prevzemom oblasti. Zdi se celo kot, da ji povsem ustreza vladanje z odloki ter zanemarjanje njene funkcije v sistemu delitve oblasti. Težki časi pač. Na ta način pa se najlažje izogneš vsakršne odgovornosti. Politično oportuno, a obenem moralno zavržno kalkuliranje opozicije, ki jadra v vetru nezadovoljstva ljudi, ali morda zgolj konkludentno priznanje, da sami ne bi mogli, smeli drugače?
Smo kot družba še sposobni stopiti skupaj in zavarovati ustavni red brez nasilja? Upam. Zaenkrat zgolj za upanje namreč še ne potrebujem PCT protokola…
*pisanje Patricijev z veliko začetnico in plebejcev z malo ima pomen
Kako doseči kar najhitrejšo precepljenost ljudi s cepivi, ki imajo pogojno dovoljenje? Tako, da jih prestrašiš, da bodo z določenim dnem izgubili nekatere ustavno zagotovljene pravice, pri čemer sploh ni pomembno, da je to kar delaš morda protizakonito ter v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, resolucijami in deklaracijami.
Piše: Odvetnik Domen Gorenšek ; 03.10.2021
Na koga tako najlažje vplivaš? Po mojem mnenju predvsem na mlade ljudi, ki si želijo le ponovno svobodno zaživeti. Če le-tem hkrati ponudiš še možnost cepljenja s cepivom proti COVID-19 z dodatno ugodnostjo, ki je v tem, da pridobijo status “C” še isti dan, bo marsikdo, ki se sicer po lastni volji ne bi cepil proti Sars-CoV-2 oziroma v cepljenje ne bi privolil, podlegel, vzel ponujen “piškotek” ter segel prav za “najugodnejšo ponudbo”. To se je verjetno zgodilo tudi s cepivom proizvajalca Janssen. Pa je ta piškotek res tako slasten?
Dne 17.09.2021 sem si ogledal ponovitev tiskovne konference z istega dne, na kateri je bila okrajšava PCT zamenjana s CPT, kar naj bi po besedah ministra za zdravje predstavljalo tudi neke vrste prioriteto, ki jo preddstavlja cepljenje zoper Sars-CoV-2. Z začudenjem sem opazoval dogajanje. Priznam, moral sem se “uščipniti”. Ni pomagalo. To kar gledam se dejansko dogaja v Republiki Sloveniji leta 2021. Na tej konferenci smo bili deležni patetičnih zahvaljevanj za razumevanje državljanov ter obenem ponižujočih groženj v smislu, kaj vse se bo spremenilo na slabše za tiste, ki ne bodo posegli po cepivu v postavljenem roku. Korenček in palica torej.
Minister za javno upravo je povsem jasno povedal, da bo v primeru nekaterih delavcev zaposlenih v državni upravi, delodajalec primoran ravnati skladno z Zakonom o delovnih razmerjih ter z Zakonom o zdravju in varstvu pri delu. Z osebami, ki do določenega roka pač ne bodo cepljene, bo kot dobri delodajalec, v skrbi za njihovo zdravje, zdravje drugih zaposlenih in sploh iz razloga zagotovitve varnega delovnega okolja, primoran prekiniti delovno razmerje z necepljenim delavcem. Z drugimi besedami je sporočilo vsaj pri meni zvenelo takole: ” Cepi se do 1.10.2021, sicer boš odpuščen ter s tem odrinjen na socialni, eksistencialni rob. Hvala za razumevanje, vse to je za vaše dobro.” Vse je potekalo v duhu skrbi za zdravje državljanov. Ta skrb države za javno zdravje državljanov je zadnji dve leti tako pridobivala na moči, da je končno ejakulirala neposredno v vsebino odloka. Napetost, vzburjenost države, ki jo je predstavljalo altruistično zagotavljanje zdravstvenega varstva državljanom, je bila očitno premočna. Tako je skladno z odlokom protokol PCT “čez noč” pridobil na moči. Predstavljal je namreč tudi pogoj za obisk zdravnika. Kaj če ti koda poteče petnajst minut pred pregledom, na katerega morda čakaš dve, tri leta? Kaj če si Sars-CoV-2 že prebolel, vse njegove variante, vključno z Delto, imaš protitelesa, QR koda pa ti poteče pol ure pred obiskom bolnišnice, saj čutiš stiskanje v prsih? Vaš problem, cepite se zoper Sars-CoV-2 in imeli boste prost dostop do zdravnika. V primeru stiskanja v prsih pa lahko morda nekdo na vratih bolnišnice oceni, da to pač ni nujen problem, saj gre zgolj za težave z refluksom oziroma kislino in te odslovi s priporočilom o uporabi antacidov.
A vrnimo se na, za moje pojme, bizarno tiskovno konferenco. Nastopil je namreč minister za zdravje. Ta je na vprašanje simpatične novinarke hitel razlagati, da so se za pridobitev takojšnjega potrdila “C” v primeru cepljenja s cepivom proizvajalca Janssen, odločili prav z namenom, da se državljanom omogoči čimprejšnjo pridobitev CPT protokola, prav tako pa naj bi s tem omejili dodatne stroške cepljenim s tem cepivom in druge nevšečnosti, ki bi jih zaradi zaostrenih ukrepov, le-te, v vmesnem času, dokler bi tudi dejansko postali zaščiteni pred težko obliko obolevanja za COVID-19, sicer imeli. Minister za zdravje je tako državljanom, ki se bodo cepili s cepivom Janssen podelil polno diskrecijo, ali bodo v vmesnem času spoštovali ukrepe ali ne, pri čemer je seveda državljane opozoril, da naj bi bili zaščiteni šele po štirinajstih dneh od prejema cepiva. Lepo, minister za zdravje zaupa v odgovorno ravnanje ljudi, čeprav smo po drugi strani državljani že skoraj dve leti baje povsem neodgovorni. Res občudovanja vredno je bilo izkazovanje zaupanja s strani ministra. Državljane najprej posredno prisiliš v cepljenje zoper Sars-CoV-2 in nato pričakuješ njihovo odgovorno ravnanje. Ja, gre za zaupanje v državljane. Tega pa vladi, svetovalni skupini in NIJZju zadnji dve leti res ni primanjkovalo.
Odločitve, ki jih vlada in svetovalna skupina sprejemata z odloki, naj bi imele torej podlago predvsem v izraziti skrbi skrbi za zdravje in dobrobit državljanov. A vendar, na isti tiskovni konferenci, kakor tudi v vsebini odloka vlade št. 2870 z dne 11.9.2021, objavljenem v Uradnem listu št. 146, ni bilo moč zaslediti nikakršnega opozorila ali zapisa, komu se pravzaprav cepljenje s cepivom proizvajalca Janssen odsvetuje in kar je še bolj tragično ter pravno nepojmljivo, državljani sploh niso bili seznanjeni s tem, da ima cepivo Janssen, tako kot ostala cepiva zoper Sars-CoV-2, zgolj pogojno dovoljenje, pri čemer je to cepivo pogojno registrirano za cepljenje izključno polnoletnih oseb.
In tako pridemo do problema, ki več ne sodi na področje epidemiološke, ali sploh zdravstvene stroke, pač pa gre za pravno vprašanje. Kot pravnik, ki je diplomiral iz ustavnega prava in s katerega področjem se tudi sicer v sklopu svojega dela kot odvetnik ukvarjam, si niti v najhujših nočnih morah nisem mogel zamisliti, da bom za časa svojega življenja doživel kaj takšnega, o čemer sem se sicer le učil iz knjig ustavnega in kazenskega prava, medicinskega prava, in iz vsebin mednarodnih konvencij in deklaracij. Vsa določila so bila povsem logična, vse prepovedi so se zdele povsem samoumevne. “Saj na kaj takšnega pač ni mogoče niti pomisliti v časih, v katerih živimo, kaj šele kaj takšnega sprovesti” sem si večkrat rekel. Pravne laike, ki se morda razsežnosti problema, ki naj bi mu bili v zadnjih tednih in mesecih deležni v Republiki Sloveniji ne zavedajo, še nekako razumem, nikakor pa ne morem razumeti nekaterih kolegov, ki očitno še po tem, kar se naj bi zgodilo, ne “pozvdignejo glasu”.
V kolikor je bilo namreč res, da je bilo s cepivom Janssen cepljenih več kot dvesto mladoletnih otrok, smo bili v Republiki Sloveniji s pravnega vidika, po mojem mnenju, v 21. stoletju priča izvajanju poskusov na človeku. Navedeno je seveda izrecno prepovedano tako z 18. členom Ustave RS, Kazenskim zakonikom (KZ-1), Zakonom o pacientovih pravicah, Zakonom o zdravniški službi, Zakonom o zdravilih, Zakonom o zdravstveni dejavnosti, kot seveda tudi s Kodeksom zdravniške etike. Med mednarodnopravnimi akti velja, poleg že večkrat citirane Evropske konvencije o človekovih pravicah in Nürnberškega kodeksa, ki določa absolutno nujnost privolitve v medicinski poskus, na tem mestu izpostaviti predvsem Helsinško deklaracijo in s strani Sveta Evrope izdano Oviedsko konvencijo s protokoli o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino.
Helsinška deklaracija, ki jo je leta 1964 sprejelo Svetovno zdravniško združenje in je bila nato večkrat dopolnjena, vsebuje temeljna načela biomedicinskega raziskovanja na ljudeh pri čemer je v njej posebej poudarjeno, da v primeru medicinskih raziskav na človeku nikoli ne sme korist za znanost in družbo prevladati nad skrbjo za dobrobit in blaginjo posameznika. V Sloveniji je bila pod okriljem Medicinske fakultete že pred več desetletji ustanovljena Komisija za medicinsko etiko, ki je dosledno spoštovala načela Helsinške deklaracije. Leta 2000 je bil sprejet tudi Pravilnik o kliničnem preskušanju zdravil, ki izrecno zapoveduje, da morajo biti protokoli, izvedbe in poročila o kliničnih preizkusih izvedeni skladno z načeli dobre klinične prakse ter ob upoštevanju etičnih principov Helsinške deklaracije.
Glede Oviedske konvencije se je potrebno najprej zavedati, da ima konvencija moč zakona, države pristopnice pa so dolžne vsakršen poskus, ki bi nasprotoval določbam konvencije tudi kazenskopravno sankcionirati. Bistvo konvencije je v tako imenovani prepovedi kolektivizma, torej v zavarovanju človeka kot posameznika, v zavarovanju njegove telesne in duševne integritete v primerih, ko bi se pod pretvezo skupnega dobrega ali “The Greater Good“, ki je značilna in zaželena miselnost totalitarnih sistemov, v katerih je življenje posameznika v celoti podrejeno ideologiji družbenega sistema, izvajali biomedicinski poskusi na ljudeh. Oviedska konvencija namreč poleg drugih, še kako pomembnih načel in pravil, izstopa tudi po načinu dojemanja življenja oziroma telesne nedotakljivosti vsakega človeka. V ospredje je tako postavljeno načelo, po katerem nikakršna korist znanosti ali družbe ne sme prevladati nad koristjo posameznika. Poleg tega konvencija določno navaja primere, v katerih se lahko izvajajo medicinski poskusi na ljudeh, pri tem pa še posebej ščiti mladoletne osebe.
V kolikor bi še živeli v normalni, demokratični družbi, v kateri bi bili mediji svobodni in neodvisni, bi bila novica o več kot dvesto mladoletnikih, cepljenih s cepivom, ki sploh ni registrirano za uporabo na mladoletnikih, kar posledično in skladno z argumentom “a contrario” pomeni, da je izrecno prepovedano za uporabo na mladoletnih osebah, neprestano na prvih straneh tiskanih množičnih medijev ter prioritetna novica vseh množičnih radijskih in televizijskih postaj. Novinarji bi zadevo raziskovali, se na vse načine skušali dokopati do ustreznih podatkov ter informacij, ugotovitve pa bi dnevno predstavljali javnosti. Namesto tega, je bilo morebitno cepljenje več kot dvesto mladoletnikov s cepivom, kateremu je pristojni regulator podelil le pogojno dovoljenje in še to izključno za polnoletne osebe, pri čemer se celo priporoča, da se ga uporablja pri osebah starejših od štirideset, ponekod celo starejših od petdeset let, novica v množičnih medijih točno en dan. Nemudoma so namreč odgovorni javnost obvestili, da so uvedli notranji nadzor, na podlagi česar naj bi ugotovili, če, kje in zakaj je prišlo do “napake”. In to je za slovenske medije, za raziskovalno novinarstvo očitno dovolj. Ob tem bralce sprašujem, se zavedate o čem pravzaprav pišem? Se zavedate kaj se je v zadnjih tednih in mesecih morda dogajalo v Republiki Sloveniji? Se zavedate tega, da če ni poročil o dogodku v množičnih medijih, da to še ne pomeni, da se to ni zgodilo? Se zavedate, da ne gre zgolj za neko vsakdanjo “napakico” uradnikov ali zdravnikov? Se sploh zavedate, da mi je težko navajati vsa možna kazniva dejanja iz Kazenskega zakonika, ki so bila v Republiki Sloveniji morda izvršena v zadnjih tednih ali mesecih, saj so ta tako gnusna, da jih niti ne želim citirati?
Če morda lahko (lažem, ne morem, a pustimo…) še nekako razumem novinarje, od katerih plač je odvisna njihova eksistenca in eksistenca njihovih družin, pa ne morem verjeti, da se ob tako grozljivi novici, ki smo jo bili deležni, ne zgane niti državno tožilstvo. To je namreč dolžno po uradni dolžnosti začeti pregon oziroma sprožiti potrebna preiskovalna dejanja takoj, ko izve, da obstaja utemeljen sum, da naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z vidika kazenskega prava ni namreč ne modro in ne običajno čakati, da se morebitni dokazi izgubijo ali založijo. Ravno zato tudi takšna dikcija določbe 20. člena Zakona o kazenskem postopku. Državni tožilec je dolžan…
Pa ima tožilstvo podlago za začetek pregona? Sam menim, da jo nedvomno ima. Glede na to, da je bila v časniku Delo, na spletnem portalu Necenzurirano.si, na portalu javnega servisa RTVSLO-MMC in v drugih medijih objavljena novica o točnem številu mladoletnikov, ki naj bi bili cepljeni s cepivom, ki nima nikakršnega dovoljenja za uporabo na mladoletnih osebah, bi moralo državno tožilstvo nemudoma dati navodila pristojnim preiskovalnim organom naj raziščejo, za kaj pravzaprav gre v konkretnem primeru in sicer ali poročanja o tem držijo, če držijo, kateri cepilni centri so mladoletnike cepili s tem cepivom, kdo (ime in priimek) in na kakšen način jih je cepil, ugotoviti morebitne že zaznane neželene učinke pri cepljenih mladoletnikih ter nato, na podlagi zbranih dokazov primerno kvalificirati morebitna kazniva dejanja. Ne nazadnje bi bilo potrebeno ugotoviti tudi to, ali obstaja in kakšna je morebitna odgovornost koordinatorja cepljenja, politike, predsednice in članov svetovalne skupine vladi, predstavnikov NIJZ in morebitnih plačanih propagandistov cepljenja zoper Sars-CoV-2, ki imajo za cilj precepljenje državljanov ne glede na vse. Je bilo ob vsem tem opuščeno tudi kakšno dolžno ravnanje?V sklopu preiskave bi se morda lahko pristojni organi dokopali tudi do morebitnih pogodb med Republiko Slovenijo in proizvajalci cepiv ter do morebitnih drugih pogodb, ki bi lahko marsikaj razjasnile.
Če pristojni organi tudi tokrat ne bodo pravočasno ukrepali in bo tudi ta zadeva ostala na nivoju “napakice” nekega nižjega državnega uslužbenca, menim, da smo kot družba in država končno dosegli moralno dno, kjer pa nam, razen redkih izjem, ki tudi v distopični realnosti vidijo priložnost za uveljavitev lastnih interesov, ne bo nič kaj prijetno.
Zadnje tedne v Sloveniji tudi med pravno stroko opažam vedno manjše pravne zadržke glede obveznega cepljenja zoper virus Sars-CoV-2. Argument za to naj bi predstavljala določba 72. člena Ustave RS, na podlagi katere je država dolžna zagotoviti zdravo življenjsko okolje in v okviru tega sprejeti tudi vse potrebne ukrepe. Nekateri od kolegov sicer menijo, da se z odloki ne more kaj takšnega določiti, drugi pa, da že sam Zakon o nalezljivih boleznih daje zadostno pravno podlago za to, da minister na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje določi letni program cepljenja v sklopu katerega se predvidi tudi cepljenje zoper Sar-CoV-2.
Piše: Odvetnik Domen Gorenšek ; 26.09.2021
Strinjam se, da 72. člen Ustave RS (zdravo življenjsko okolje) določa pravico vsakega posameznika do zdravega življenjskega okolja in, da je država tista, ki je dolžna skrbeti za uresničevanje te pravice. Ta ustavno določena obveznost države je v zvezi s preprečevanjem izbruha in širjenja nalezljivih bolezni, nadalje, na zakonski ravni izpeljana v določbah Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB), ki v 10. členu našteva ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni (epidemiološke ukrepe), med katerimi kot enega od ukrepov predvidi tudi cepljenje. ZNB nato v prvi alinei prvega odstavka 22. člena taksativno določa bolezni, zoper katere je cepljenje obvezno, v drugi alineji istega člena pa se poleg drugih naštetih bolezni zoper katere je prav tako predvideno obvezno cepljenje, pojavi še dikcija pomembna za tehtno razpravo, ki glasi: »in drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo epidemiološki razlogi in tako določa letni program cepljenja.«
Prav navedene določbe po mnenju nekaterih cenjenih kolegov torej predstavljajo zadostno pravno podlago za uvedbo obveznega cepljenja vseh državljanov Republike Slovenije. Sam menim, da temu še zdaleč ni tako. V primeru, če bi zgolj selektivno izbrali točno določene člene Ustave in zakonov, jih »črkobralsko« interpretirali brez upoštevanja drugih hierarhično enakih ali višjih določb predpisov in brez upoštevanja dejanskega stanja ter namena oziroma »duha« predpisov, bi morda res lahko prišli do takšnega zaključka. Vendar sam menim, da mora vsaka resna pravna razprava temeljiti na vsakokratnem konkretnem primeru, vsak ukrep pa mora biti temeljito premišljen, še posebej če se obligatornost, ki se jo predpisuje ljudem nanaša na tako občutljivo področje kot je poseg v nedotakljivost človekove telesne integritete. V tem primeru gre torej za razpravo o smiselnosti in pravni utemeljenosti uvedbe obveznega cepljenja zoper Sars-CoV-2, glede tega, pa je po mojem mnenju potrebno upoštevati načelo sorazmernosti in dejansko stanje zadeve. Pa pojdimo po vrsti.
1. Ali na območju Republike Slovenije formalno sploh obstaja epidemija bolezni SarS-CoV-2? Uradno, je bilo konec epidemije virusa Sars-CoV-2 dne 15.6.2021, torej je odgovor NE. Dne 19. oktobra 2020 je Vlada Republike Slovenije ponovno razglasila epidemijo nalezljive bolezni COVID-19 po vsej državi, z dnem 15.6. 2021 pa se je ta iztekla. Preklic epidemije ni bil potreben, saj razglasitev preneha z iztekom veljavnosti odloka.
2. Kolikšna je smrtnost (CFR) bolezni SarS-CoV-2? Po podatkih sledilnika, je ta na območju Republike Slovenije na dan 19.7.2021 znašala:
Kot vidimo, je smrtnost (CFR) kot posledica okužbe z virusom Sars-CoV-2, hvala bogu, zelo nizka in se sicer dvigne na nekaj čez 1,5 % za moške in 0,88% za ženske, šele v starostnem območju pričakovane življenjske dobe v Sloveniji. V primeru starostnikov, torej starejših od 85 let, pa se ta povzpne na 5,86% za moške in 3,83% za ženske. Na podlagi navedenih podatkov, tako še vedno drži, da je potrebno pred okužbo primarno zaščititi starejše ljudi.Vir: https://covid-19.sledilnik.org
3. Ali poznamo dolgoročne posledice prebolene okužbe SarS-CoV-2? Odgovor je NE, saj to objektivno ni možno, čeprav že obstajajo študije, ki kažejo, da bi bolezen lahko pustila trajnejše posledice pri posameznikih, ki so jo preboleli. Za ugotovitev bi bili dobrodošli relevantni, recenzirani podatki, ki so morda že dostopni, menim pa, da bo to z gotovostjo moč presojati šele po nekaj letih.
4. Ali poznamo dolgoročne posledice cepljenja z vektorskimi oziroma mRNA cepivi zoper Sars-CoV-2? Odgovor je prav tako NE, saj objektivno tega podatka po dobrega pol leta od začetka množičnega cepljenja ni možno ugotoviti, čeprav se že pojavljajo nekatere študije in opozorila, predvsem s strani tujih strokovnjakov, da cepljenje zoper Sars-CoV-2 lahko pusti trajne posledice pri posameznikih, ki tako po obsegu kot resnosti neželenih učinkov, presegajo doslej znana in sprejeta tveganja ob cepljenju z običajnimi cepivi, ki so s strani pristojnih regulatorjev standardno odobrena. Vir: https://openvaers.com/
5. Ali obstajajo drugi, manj invazivni ukrepi, s katerimi je moč preprečiti širjenje virusa v populaciji? Odgovor je DA. Stroka, predstavniki NIJZ ter člani vladne svetovalne skupine namreč večkrat izjavijo, da na primer pravilno nošenje mask v zaprtih prostorih praktično izniči možnost prenosa virusa Sars-CoV-2. (Vir: Izjava dr. Mateje Logar na tiskovni konferenci https://www.facebook.com/VladaRepublikeSlovenije/videos/795088377757104/). Poleg pravilnega nošenja ustreznih mask, je stališče stroke zadnje leto in pol glede primernih ukrepov za preprečevanje prenosa virusa, tudi ustrezna razdalja, prezračevanje notranjih prostorov, higiena rok in kašlja, testiranje in razkuževanje.
6. Ali cepljenje zoper virus Sars-CoV-2 prepreči prenos ali okužbo s tem istim virusom? Odgovor je NE, saj sedaj poleg tuje, tudi domača stroka, NIJZ in člani vladne svetovalne skupine priznavajo, da je prenos povsem mogoč, pri čemer domača stroka zatrjuje, da naj bi cepljeni prenašali virus v manjši meri kot necepljeni ter tudi zbolevali v lažji obliki.
Kot je prikazano v spodnjem grafu, bi sicer težko govorili, da je cepljenje proti virusu Sars-CoV-2 najučinkovitejši ukrep za preprečevanje prenosa in preprečevanje težjega poteka okužbe. V tednu med 13.9. in 19.9 2021 je bil v povprečju že skoraj vsak tretji hospitaliziran bolnik polno cepljen. Seveda ne vemo ne starostne strukture cepljenih, kot tudi ne njihove morebitne imunokompromitiranosti. A vendar, tega podatka nimamo tudi za necepljene, oziroma, kolikor je moč razbrati iz »Sledilnika«, je tudi pri necepljenih ljudeh smrtnost (CFR) močno povezana s starostjo posameznika in že obstoječimi predhodnimi boleznimi.
7. Ali so trenutno dostopna cepiva na območju Republike Slovenije že polno odobrena za uporabo? Odgovor je NE. Pristojni regulator za odobritev cepiv in zdravil EMA, nobenemu izmed cepiv zoper Sars-CoV-2 še ni izdal polne, standardne odobritve oziroma dovoljenja. Ob tem marsikdo pozablja, da imamo tudi domačega regulatorja, Javno agencijo za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), ki sicer v popolnosti sledi priporočilomEMA.
Na območju Repubilke Slovenije torej trenutno ne obstaja cepivo zoper Sars-CoV-2, ki bi imelo polno odobritev oziroma bi bilo kot takšno registrirano, pač pa imajo vsa ta cepiva le “pogojno dovoljenje”, kar je dovoljeno izključno v izjemnih primerih. EMA namreč lahko izda pogojno dovoljenje za promet v primeru resne zdravstvene ogroženosti, ki jo predstavlja pandemija, pri čemer takšno dovoljenje velja eno leto in ga je mogoče podaljšati. Imetnik dovoljenja, torej proizvajalec cepiva, pa je dolžan v obdobju za katerega je izdano takšno dovoljenje, izpolniti še druge, posebne obveznosti, kot na primer tekoče poročati o novih kliničnih študijah ter izvajati dodatne analize, vse z namenom, da zagotovi izčrpne podatke, ki bodo potrdili, da je razmerje med koristmi in tveganji pozitivno. Ker torej cepiva zoper Sars-CoV-2, ki so trenutno na voljo, niso na trgu še niti leto dni in imajo s strani evropskega regulatorja izdano zgolj pogojno dovoljenje, kar pomeni, da se v okviru tega obdobja šele presoja njihova učinkovitost in varnost in bi se šele po poteku tega obdobja lahko bodisi podaljšalo pogojno dovoljenje ali pridobilo standardno dovoljenje, je vsakršna primerjava z običajnimi cepivi deplasirana, vsakršna možnost uvedbe obveznega cepljenja, pa iz pravnega vidika po mojem prepričanju pade že na tem mestu. Skladno z dejstvom, da gre za pogojno dovoljenje, namreč lahko zaključimo, da sploh še niso znani vsi stranski učinki, saj je v teku klinična študija, podaatki pa se dopolnjujejo vsake dva tedna. Glede na navedeno po mojem prepričanju tudi še ne moremo vedeti vseh morebitnih resnih posledic na človekovo zdravje ali plodnost, saj se, kot že navedeno, podatki o tem še zbirajo. EMA namreč lahko, če pridobljeni podatki v času pogojnega dovoljenja kažejo na to, da koristi cepiva ne odtehtajo njegovih tveganj, sprejme tudi druge regulativne ukrepe, vključno z začasnim ali popolnim preklicem dovoljenja za promet.
8. Ali obstajajo določena zdravila, s katerimi bi lahko kot profilakso ali v primeru zgodnjega zdravljenja zmanjšali težji potek bolezni ter posledično zmanjšali potrebnost hospitalizacij? NE VEMO. Obstajajo sicer nekatere študije in podatki iz prakse (Indija), ki kažejo na to, da se ob pravočasnem jemanju kombinacije nekaterih prehranskih dodatkov in zdravil, kot sta na primer Hidroksiklorokin in Ivermektin, precej zmanjša možnost za težji potek bolezni ter število hospitalizacij, s čemer se posledično razbremeni zdravstveni sistem. Gre za zdravili, ki sta sicer polno registrirani za humano rabo. EMA sicer jemanje obeh zdravil, bodisi kot preventivo ali kurativo odsvetuje in meni, da se zdravili ne bi smeli uporabljati izven postopkov kliničnih študij. Poleg navedenih zdravil se v nekaterih študijah priporoča tudi pravočasno jemanje azitromicina, vse z namenom, da se prepreči morebitna sekundarna bakterijska okužba.
9. Ali so v postopku preverjanja s strani EMA že kakšna zdravila, ki bi bila lahko odobrena v doglednem času? DA. Skladno s strategijo EU o terapevtskih zdravilih zoper COVID-19, naj bi bila kmalu na voljo vsaj tri zdravila za zdravljenje pacientov širom EU. Evropska agencija za zdravila (EMA) ta zdravila že preverja. Pri štirih od petih zdravil gre za monoklonska protitelesa, eno zdravilo pa je imunosupresiv, ki že ima dovoljenje za promet in katerega bi bilo moč razširiti tudi za zdravljenje bolnikov s COVID-19. Cilj je, da tri zdravila za zdravljenje Sars-CoV-2 (COVID-19) prispejo na trg Evropske unije že v mesecu oktobru 2021, dve zdravili pa do konca tega leta. Vir:https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/ip_21_3299
10. Ali je zdravili Ivermectin in Hidroksiklorokin možno dobiti v Sloveniji? NE. Zdravilo Ivermektin je bilo v Sloveniji s pomočjo glasnega dela stroke, medijev in drugih, s strani države ali farmacevtskih oziroma “Cepilnih-StartUp« podjetij morda dobro plačanih propagandistov cepljenja zoper Sars-CoV-2, kateri edino rešitev za zaustavitev pandemije in navala na bolnišnice vidijo le precepljenost, diskreditirano do te mere, da se že ob sami omembi njegovega imena marsikdo le zdrzne in posmehljivo zamahne z roko. Širša javnost tako morda sploh ne ve, da gre za polno registrirani humani zdravili in sicer gre v primeru Hidroksiklorokina za antimalarik in antirevmatik, v primeru Ivermectina pa za antiparazitik, ki naj bi bil obenem tudi antivirotik.
13. Ali se v Sloveniji priporoča ali vsaj ne onemogoča uporaba zdravil Hidroksiklorokin ali Ivermectin, ki sta, kot že navedeno polno registrirani in preizkušeni zdravili, učinkoviti za zdravljenje drugih bolezni in katerih možni stranski učinki so znani, saj sta na trgu prisotni že desetletja? NE, v Sloveniji se ni niti poskusilo z “Off label” uporabo teh zdravil, četudi bi ljudje to želeli in morda podpisali enako izjavo kot jo, vsaj upam da še vedno, podpisujejo v primeru “off label” izvajanja cepljenja s tretjim odmerkom cepiva ali v primeru mešanja cepiv zoper Sars-CoV-2.
Umaknjena izjava iz uradne strani NIJZ
14. Ali je bil že v začetku leta 2020 sprejet odlok, ki je omejeval izdajo celo tako osnovnih zdravil kot je Azitromicin, ki ga širša javnost pozna kot antibiotik pod imenom Sumamed? DA, dne 3. aprila 2020 je bil sprejet odlok vlade Št. 00725-14/2020 o omejitvi predpisovanja in izdaje zdravil z učinkovino klorokin, hidroksiklorokin ali azitromicin.
Ali je torej obvezno cepljenje, na podlagi vsega navedenega sorazmeren ukrep za preprečevanje in zajezitev prenosa okužb virusa Sars-CoV-2? Pomoje NIKAKOR. Morda se lahko zasleduje legitimen cilj, ki je v varovanju javnega zdravja, a vendarle, na podlagi vsega navedenega in dejstva, da gre še vedno za cepiva, ki imajo le pogojno dovoljenje in katerih učinkovitost in varnost se še ocenjuje, uvedba obveznega cepljenja pod nobenim pogojem ne bi smela zdržati testa sorazmernosti pred ustavnim sodiščem.
Prepričan sem tudi, da ni moč pogojevati udejstvovanja posameznikov v družbi z obveznim cepljenjem zoper SarS-CoV-2, kaj šele z vidika pravice do dela ali pravice do zdravstvene oskrbe, saj za preprečevanje prenosa okužb očitno obstajajo učinkovitejše metode, kot je na primer pravilno nošenje mask, kar naj bi, vsaj tako stroka, praktično izničilo možnost prenosa okužbe. Ponavljam, po mojem prepričanju je uvedba obveznega cepljenja protiustaven in povsem nesorazmeren ukrep, saj poznamo druge, milejše ukrepe, s katerimi se lahko doseže isti cilj, oziroma se zasledovani cilj morda lahko celo prej doseže z blažjimi ukrepi kot z uvedbo obveznega cepljenja.
Upoštevajoč navedena dejstva v predhodnih točkah, se tako morda res velja vprašati »ali obstaja pravica do necepljenja«? V ustavi resda takšne pravice ni zaslediti, vendar hkrati tudi ni moč zaslediti določbe, da »obstaja pravica do cepljenja kadarkoli in s čemerkoli«. Tako je po mojem mnenju glede konkretnega vprašanja primeren odgovor »odvisno v katerih primerih in s čem«, saj:
še ni dokončno ugotovljena varnost in učinkovitost cepiv zoper Sars-CoV-2,
glede na podatke sledilnika huje zbolevajo tudi polno cepljeni zoper Sars-CoV-2,
tudi cepljeni so prenašalci virusa,
smrtnost (CFR) ob okužbi z virusom Sars-CoV-2 je po podatkih »Sledilnika«, za osebe do 24 let praktično 0%, za delovno aktivne osebe stare med 25 in 64 let pa znaša od 0,001% do 0,109%,
poznamo milejše ukrepe, s katerimi lahko dosežemo isti cilj (npr. maske, po zatrjevanju stroke praktično izničijo možnost prenosa),
tretji odmerek cepiva zoper Sars-CoV-2, ni še niti pogojno odobren, stroka pa že opozarja, naj se tisti, ki so bili cepljeni v začetku cepijo s tretjim odmerkom saj opažajo, da zaščita pojenja.
Veliko je govora o pravici do zdravega življenjskega okolja, ki jo je država, skladno z 72. členom ustave RS dolžna zagotoviti ter o 45. členu Zakona o delovnih razmerjih. A ob tem, ko se zagovorniki cepljenja sklicujejo na navedena člena, morda neupoštevajoč predstavljene okoliščine, pozabljajo na celotno dikcijo ustavne določbe. Prvi odstavek navedenega člena ustave RS namreč glasi: »Vsakdo ima v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja« (poudarek dodan). Torej tako cepljeni kot tudi necepljeni imajo pravico do zdravega življenjskega okolja.
Glede na to, da formalno glede učinkovitosti in varnosti cepiv pristojni evropski regulator še ni izvedel dokončne »cost and benefit« analize, je po mojem prepričanju vsaj preuranjeno govoriti o obveznem cepljenju kogarkoli, kaj šele otrok in delovno aktivnih ljudi. Poznamo namreč tudi druge določbe ustave, v katere na podlagi predstavljenih pomislekov kolidira 72. člen Ustave in sicer na primer 18. člen Ustave RS, 17. člen Ustave RS, 21. člen Ustave RS, 50. in 51. člen Ustave RS, 32. in 66. člen Ustave RS in mnoge druge. Obenem poznamo tudi vsebino konvencij in deklaracij ter protokolov, uredb in resolucij mednarodnih organizacij, katerih podpisnica oziroma članica je tudi Republika Slovenija.
Obvezno cepljenje zoper Sars-CoV-2 namreč ni predvideno z nobenimi akti mednarodnih organizacij, katerih članica je Republika Slovenija in na katere je skladno z določbo 3.a člena Ustave RS prenesla del svoje suverenosti. Določba tretjega odstavka navedenega člena Ustave RS dobesedno glasi: »Pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, se v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij«. Ob tem velja poudariti, da med pandemijo sprejeti mednarodni akti govorijo povsem nasprotno in sicer zgolj o prostovoljnem cepljenju proti Sars-CoV-2 ter o prepovedi vsakršne diskriminacije ljudi, ki se ne želijo cepiti.
Točka 36 Uredbe (EU) 2021/953 z dne 14.6.2021, povsem jasno glasi: »Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ali ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja, ali je zanjo dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti cepiti se, ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.« Ob tem poudarjam, da se uredbe uporabljajo neposredno, brez vsakršne implementacije v pravni sistem države članice EU.
Nadalje Resolucija 2361 Sveta Evrope, v točkah 7.3.1. in 7.3.2., izrecno določa, da so države članice dolžne zagotoviti obveščenost državljanov, da cepljenje proti COVID-19 (Sars-CoV-2) ni obvezno, da nihče ne sme biti pod političnim, socialnim ali drugim pritiskom če cepljenja ne želi in, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi zdravstvenih tveganj ali, ker ne želi biti cepljen.
Kakorkoli že, sam menim, da izvršilni oblasti v pravni državi nikakor ni podeljen mandat, da z odloki posega v temeljne človekove pravice in svoboščine. Zato so tudi vsakršne razprave o obveznem cepljenju ali pogojevanju tega s participacijo v družbi, upoštevajoč vsa dejstva in pomisleke navedene v tem zapisu brezpredmetne, kakršnakoli prisila pa protizakonita in protiustavna. Po splošnem pravnem načelu hierarhije pravnih aktov »Lex superium derogat legi inferiori«, ki je v našem pravnem redu poleg določbe 2. člena Ustave RS, ki pravi, da je Slovenija pravna država, nadalje specificirano v 153. členu Ustave RS, morajo biti podzakonski akti, kot na primer odloki skladni z zakoni in te skladni z ustavo. Zakone pa vemo kdo sprejema. Zakonodajna oblast, torej Državni zbor Republike Slovenije, saj še vedno poznamo delitev na tri samostojne veje oblasti. Ker pa je Republika Slovenija z vstopom v mednarodne organizacije in z ratifikacijo mednarodnih konvencij ter sprejetjem resolucij, prenesla izvrševanje dela suverenih pravic na mednarodne organizacije, ki temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države, je potrebno takšne akte, sprejete v okviru teh mednarodnih organizacij, spoštovati tudi pri sprejemanju in uveljavitvi zakonov. Nekateri akti, kot na primer uredbe, imajo celo neposreden učinek.
Cepljenje zoper Sars-CoV-2, mora tako po mojem prepričanju ostati svobodna izbira vsakega posameznika, ki mora biti pred cepljenjem ustrezno informiran o pomembnih dejstvih, da pred cepljenjem sploh lahko izrazi informirano odočitev. Cepljenje zoper Sars-CoV-2 mora torej ostati prostovoljna odločitev posameznika, brez vsakršnih pritiskov države, delodajalcev ali tretjih oseb.
Sam bi tako delodajalca, v kolikor bi ta na podlagi odloka vlade pogojeval mojo nadaljnjo zaposlitev s cepljenjem z enim od cepiv zoper Sars-CoV-2, v primeru, da cepljenja sam ne bi želel, seznanil, da to nikakor ni moja svobodna volja. Obenem bi ga seznanil z bistvenimi okoliščinami in dejstvi ter določbami relevantnih predpisov. Nato bi mu verjetno ob prisotnosti dveh prič v pregled in preučitev ponudil kakšno izjavo, ki naj jo v izogib vsakršnim morebitnim dvomom v bodoče, podpiše. V primeru, da delodajalec oziroma z njegove strani odgovorna oseba ne bi hotela podpisati izjave, bi želel da navedeno dejstvo potrdita dve priči, prisotni ob predaji dokumenta oziroma poskusu predaje le-tega v preučitev in podpis delodajalcu. Obenem bi verjetno želel, da se zapišejo tudi druge zaznane okoliščine. V mojem, izključno hipotetičnem primeru, bi izjava najverjetneje izgledala nekako v tem smislu:
IZJAVA DELODAJALCA
Delodajalec ____________ oziroma v njegovem imenu odgovorna oseba delodajalca __________ uvodoma ugotavlja, da:
je seznanjen z dejstvom, da delavec ne želi biti cepljen z nobenim izmed razpoložljivih cepiv zoper Sars-CoV-2, ki so na voljo na območju Republike Slovenije in, da na noben način cepljenje s cepivom proti Sars-CoV-2 ni moč šteti kot izraz delavčeve svobodne volje ali odločitve pač pa izključno kot pritisk delodajalca na način, da ta pogojuje nadaljevanje delovnega razmerja s cepljenjem delavca s cepivom proti Sars-CoV-2;
kljub dejstvu, da je seznanjen s stališčem delavca, navedenem v predhodni alineji, pogojuje nadaljevanje delovnega razmerja s cepljenjem delavca s cepivom proti Sars-CoV-2, kljub delavčevi zagotovitvi o upoštevanju vseh ostalih ukrepov za preprečevanje in zajezitev virusa Sars-CoV-2, vključno z nošenjem ustrezne maske med delovnim časom, testiranjem ter samotestiranjem in z vsemi drugimi potrebnimi ukrepi, s katerimi ne bo ogrožal delodajalčeve pravice in pravice drugih zaposlenih do zdravega življenjskega, oziroma delovnega okolja ter se bo v celoti držal pravil, ki skladno s 45. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), delodajalcu omogočajo nemoteno izvajanje njegove obveznosti, ki je v zagotavljanju pogojev za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu.
Delodajalec_____________ oziroma v njegovem imenu odgovorna oseba delodajalca _ nadalje s podpisom te izjave izrecno ter nepreklicno izjavlja, da je seznanjen:
da nobeno izmed cepiv zoper SarS-CoV-2, ki so dostopna na območju Republike Slovenije nima standardnega dovoljenja pristojnih regulatorjev (EMA, JAZMP), pač pa zgolj pogojno dovoljenje kar med drugim pomeni, da se v okviru obdobja “pogojnega dovoljenja” še presoja njihova učinkovitost in varnost ter, da lahko pristojni regulator v primeru, če se tekom obdobja pogojnega dovoljenja izkaže, da koristi cepiva ne odtehtajo njegovih tveganj, sprejme tudi druge regulativne ukrepe, vključno z začasnim ali popolnim preklicom dovoljenja za promet cepiva zoper Sars-CoV-2;
da je zoper Odlok Vlade št. 2882, objavljen v Uradnem listu RS št. 149/2021 dne 16.9.2021 (Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2,) glede pogoja prebolevnosti ali cepljenja, ki ga morajo od dne 1.10.2021 izpolnjevati zaposleni v organih državne uprave vložena Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti, o kateri Ustavno sodišče RS še ni odločilo;
z določbo 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo;
z vsebino določbe 1. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da je človekovo dostojanstvo nedotakljivo, katerega je treba spoštovati in varovati;
z vsebino določbe 3. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti in, da je na področjih medicine in biologije med drugim treba spoštovati zlasti svobodno privolitev po predhodni seznanitvi prizadete osebe v skladu s postopki, določenimi z zakonom;
z vsebino 1 in 2 točke 15. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govori o Svobodni izbiri poklica in pravici do dela in se glasi: »Vsakdo ima pravico do dela in do opravljanja svobodno izbranega ali sprejetega poklica. Vsakemu državljanu Unije je v kateri koli državi članici zagotovljena svoboda iskanja zaposlitve, dela, ustanavljanja in opravljanja storitev.«;
z vsebino 20. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja enakost pred zakonom;
z vsebino 21. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki prepoveduje vsakršno diskriminacijo;
z vsebino 27. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja pravico delavcev do obveščenosti in posvetovanja v podjetju in, ki se glasi: »Delavcem ali njihovim predstavnikom se morajo na ustreznih ravneh pravočasno zagotoviti informacije in možnost posvetovanja v primerih in pod pogoji, določenimi s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji«;
z vsebino 30. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki zagotavlja varstvo v primeru neupravičene odpustitve in se glasi: »Vsak delavec ima pravico do varstva pred neupravičeno odpustitvijo v skladu s pravom Unije ter nacionalnimi zakonodajami in običaji«;
z vsebino 31. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki govori o poštenih in pravičnih delovnih pogojih;
z vsebino točke 36 Uredbe (EU) 2021/953 z dne 14.6.2021, ki se glasi: »Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ali ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja, ali je zanjo dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti cepiti se, ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.«;
s točkama 7.3.1. in 7.3.2. Resolucije 2361 Sveta Evrope, ki Europe 2361 (2021), ki določa, da države članice zagotovijo obveščenost državljanov, da cepljenje proti COVID-19 ni obvezno, da nihče ni pod političnim, socialnim ali drugim pritiskom če cepljenja ne želi, da nihče ne bo diskriminiran, ker ni bil cepljen zaradi zdravstvenih tveganj ali, ker ne želi biti cepljen;
z vsebino določbe 18. člena Ustave RS, po kateri nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju in, da je na človeku prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve;
z določbo 34. člena Ustave RS vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti;
z določbo 26. člena Ustave RS, po kateri ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja in, da ima oškodovanec pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil;
s 35. členom Ustave RS, na podlagi katere je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic;
da je skladno s 50. členom Ustave RS vsakomur zagotovljena pravica do socialne varnosti;
da skladno s tretjim odstavkom 51. člena Ustave RS nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon;
da je v primeru, če se izkaže, da cepivo zoper Sars-CoV-2, ki ima trenutno zgolj pogojno dovoljenje, povzroča neplodnost ali kakršnekoli težave za razvoj ploda oziroma otroka, seznanjen z določbo 55. Člena Ustave RS, ki določa, da je odločanje o rojstvih otrok svobodno in, da država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok;
z določbo 66. člena Ustave RS, ki določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo;
da je skladno z določbo 49. člena Ustave RS vsakomur zagotovljena svoboda dela ter vsakomur, pod enakimi pogoji, dostopno vsako delovno mesto;
da je skladno z določbo 17. Člena Ustave RS zagotovljena nedotakljivost človekovega življenja;
da je skladno s 14. členom Ustave RS prepovedana vsakršna diskriminacija
z vsebino določbe 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), glede kršitev temeljnih pravic delavcev;
z vsebino določbe 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki prepoveduje šikaniranje na delovnem mestu;
da je seznanjen z vsebino določbe 202. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki govori o kršitvi pravic iz socialnega zavarovanja;
z vsebino 6. člena Zakona o Delovnih razmerjih (ZDR-1), ki prepoveduje diskriminacijo in povračilne ukrepe
z vsebino 7. člena ZDR-1, ki med drugim določa, da je nadlegovanje na delovnem mestu vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje;
z vsebino četrtega odstavka 7. člena ZDR-1, ki izrecno prepoveduje vsako trpinčenje na delovnem mestu in ga opredeli kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom;
z vsebino 8. člena ZDR-1, ki med drugim glasi, da je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu je delodajalec kandidatu oziroma delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava;
z vsebino 46. ZDR-1, ki predpisuje dolžnost delodajalca glede varovanja in spoštovanja delavčeve osebnosti ter glede upoštevanja in ščitenja delavčeve zasebnosti;
z vsebino 47. ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca, da varuje dostojanstvo delavca;
z vsebino 48. člena ZDR-1, ki določa obveznost delodajalca glede varovanja delavčevih osebnih podatkov, kamor sodi zbiranje, obdelovanje, uporaba in posredovanje le teh tretjim osebam;
z vsebino določbe 90. člena ZDR-1, ki navaja neutemeljene odpovedne razloge;
z vsebino določbe sedme in osme alineje prvega odstavka in z vsebino drugega in tretjega odstavka 111. člena ZDR-1;
z vsebino določbe 200. člena ZDR-1, ki določa uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo;
Delodajalec oziroma z njegove strani odgovorna oseba (ime, priimek odgovorne osebe ter naziv delodajalca)________________________po tem, ko natančno in v celoti prebere ter preuči vsebino te izjave, še naprej vztraja pri pogojevanju zaposlitve oziroma nadaljevanju delovnega razmerja z (ime, priimek delavca)___________________________s tem, da se delavec cepi z enim izmed cepiv zoper Sars-CoV-2.
Kraj in datum:__________
Podpis delavca: Delodajalec/Podpis odgovorne osebe delodajalca:
_____________________________
*Podpis dveh prič, ki z lastnoročnim podpisom te izjave izrecno in nepreklicno izjavljata ter potrjujeta, da je bila izjava predana delodajalcu oziroma odgovorni osebi delodajalca v pregled in preučitev ter, da jo delodajalec, oziroma z njegove strani odgovorna oseba ni želela podpisati: PRIČA 1 ___________(ime, priimek, podpis) PRIČA 2 ___________ (ime priimek, podpis)
*OPOMBE PRIČ (npr. onemogočanje delavcu dostop do delovnega mesta s strani delodajalca oziroma odgovorne osebe delodajalca, čakanje na delo, druge zaznane okoliščine…): ______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________
Kraj, datum:_____________
PRIČA 1 ___________(ime, priimek, podpis) PRIČA 2 ___________ (ime priimek, podpis)
Platforma39 