Pogovor s pravnikom prof. dr. Boštjanom M. Zupančičem, bivšim sodnikom Evropskega sodišča za človekove pravice, ustavnim sodnikom, publicistom in filozofom, skratka z intelektualcem, ki vidi dlje in širše ter je obenem brez lažne politične korektnosti pripravljen kritičen pogled na aktualna dogajanja v družbi predstaviti javno.
22.04.2022
Dr. Boštjan M. Zupančičem kandidira na listi stranke Domovinska liga – https://domovinskaliga.si/ in sicer v VO Ljubljana Center in VO Ljubljana Šiška 1.
Konfucij naj bi zapisal: »Ljudstvo je mogoče pripraviti do tega, da sledi pravi stvari, ni pa ga mogoče privesti do tega, da bi to razumelo.«
Takoj dva velika problema: kako ljudstvo pripraviti do aktivnega sledenja pravi stvari; kako ga privesti do tega, da bi to tudi razumelo?
Če se prvo izjalovi, to nujno ne pomeni, da se bo izjalovilo tudi drugo. A če se prvo izjalovi, drugo pa celo uspe, uspešnost drugega ostane votla. Popravljam: ne ostane samo votla, ampak se prvo, ki se je izjalovilo, podeseteri, potencira na deset. Razlog se zdi dokaj enostaven: če ljudstvo ne sledi pravi stvari, ker je ne razume, potem je to enormni problem; a če ljudstvo ne sledi pravi stvari, četudi jo razume, potem je to še večji problem. Z večjimi in usodnejšimi, katastrofalnimi, neizogibnimi, trajnimi, uničujočimi in ireverzibilnimi posledicami. Razlog, da se to zgodi je lahko strah, pomanjkanje poguma, nenačelnost, nizka stopnja razvoja zavesti, luknjičava osebnost, zmehčana in upognjena hrbtenica, suženjska naravnanost, pokveknjena značajska samozadostnost … Tegobo kar dobro opišeta dva primera.
Prvi primer tega je moj nekdanji in dolgoletni prijatelj: odriva, presliši, premišljeno ne opazi, torej prezre, ignorira vse, kar ga presega in bi mu zato povzročalo stres, slabo počutje. Preusmerja pozornost – pretvarja se, da je vse tako, kot mora biti, da ostane znosno in obvladljivo. On, moški, je reva, strahopetec, človek brez hrbtenice, ki pa se, po drugi strani, ki sploh ni paradoks, pri vsem, kar neposredno ne zadeva tistega, pred čemer vselej zbeži in se skrije, pretvarja, da je pametnejši in bolj pogumen, kot je v resnici. Kadar pa le spregovori tudi na kakšno tovrstno temo, pa svojih besed ne spremeni v dejanja in nanje pozabi v trenutku, ko je soočen z izzivom ali priložnostjo, da jih udejanji. Ta človek, moški, je tipičen odraz velike večine – pogovorno ‘brezjajčnikov.’
Drugi primer tega je mlada dama: ker ne verjame, da lahko kdorkoli karkoli spremeni, bo na volitvah oddala glas za tiste, za katere ve, da ne bodo ničesar spremenili in da ničesar ne želijo zares in dovolj spremeniti. Zakaj? Zanjo je najpomembnejši varljivi občutek samoprevare, da tako njen glas ne bo šel ZAGOTOVO v nič. Ujeta je v spiralo, ki je najpomembnejša opredeljevalna lastnost sodobnega političnega procesa in sistema. V tem oziru je idiot.
Politična in socialna alternativa vselej obstaja. Res pa je, da je v preteklosti obstajala predvsem in le teoretično. Zdaj je drugače: zares obstaja. Njen obstoj pa je tako zelo pomemben za naš skupni nadaljnji obstoj, da je zavedanje o tem dejstvo nujnost, ki je življenjskega, preživetvenega pomena. Kaj vključuje ta alternativa, ki je nujnost, se mi zdi očitno, nedvoumno, kristalno jasno. Kdo jo predstavlja in pomeni se mi tudi zdi jasno. Ta jasnost je vezana na temeljna, bistvena, prioritetna vprašanja. Žal smo se znašli tako daleč v zatonu civilizacije, sveta, da nič drugega ni niti približno toliko pomembno, kot je odločilnega pomena tisto, kar je prioriteta.
Stanje je še bolj grozno. O tem sem pisal, večkrat, velikokrat. A ljudje na to ostajajo nepozorni še veliko bolj, kot so pomanjkljivo pozorni na tisto, na kar bi morali biti maksimalno pozorni. Genocidni zločin je v svojem jedru (prosim, razumite, kot je mišljeno in ne takoj ubiti prinašalca sporočila) racionalen: ker je človeštvo ugonobilo planet, Naravo, izvedlo genocid na insekti in žuželkami itd., njihovo preživetje pa je pogoj za življenje in preživetje človeka, je smrt večine ljudi racionalna rešitev. Bolje – je ena od rešitev. Ta je najlažja in najhitrejša. To seveda nikakor ne pomeni, da je to prava rešitev. Ker NI! Zločinska je, morilska, genocidna, neopisljivo in do nedavnega še nepredstavljivo neznosna je. To tudi ne pomeni, da imajo avtorji genocida prav to v mislih. Skoraj zagotovo nimajo tega v mislih. Skoraj zagotovo imajo v mislih vse drugo, samo tega ne. Če se glede tega morda motimo, to ni huda reč. A četudi bi se motili, to ne bi spremenilo bistva: nujni človeški NE vsemu, kar se dogaja od pomladi 2020, začelo pa se je že veeliikoo prej!
Moje videnje prioritet je jasno. Ponavljam ga in spet ga bom ponovil.
Deklaracija o prioritetnih izhodiščih v času kovidnega in postkovidnega režima:
takojšnji popravek znanstveno neutemeljenega sklepa Vlade RS o klasifikaciji bolezni kovid-19;
takojšnja odprava vseh kovidnih omejitev človekovih pravic in svoboščin;
takojšnja uvedba politike in prakse kovidne preventive (profilakse) in zgodnjega zdravljenja (ZZ);
takojšnja dostopnost vseh znanstveno utemeljenih in učinkovitih zdravil za bolezen kovid-19;
takošnji sprejem zakona o preventivnem dodajanju točno določenih vitaminov in mineralov v prehranske izdelke – z osredotočenjem na vitamin D3;
odločno in kategorično nasprotovanje ideji o obveznih kovidnih cepivih in stroga zaščita pravice do odločanja o lastnem telesu in posegih v telo ter v moralno integriteto človeka kot osebe;
absolutno prioritetna zagotovitev seznanjenosti javnosti o znanstveni, medicinski, politični, gospodarski, bančni in sociološki resnici o kovidni histeriji, z dnevnim in razumljivim obveščanjem javnosti o preverjenih znanstvenih dognanjih;
absolutna in kategorična zaščita otrok, najmlajših, družin in starostnikov;
takojšnje prenehanje s kovidnim cepljenjem otrok;
takojšnje prenehanje z neposrednim in posrednim siljenjem ljudi h kovidnemu cepljenju;
atonomna, neodvisna, transparentna in z udeležbo strokovnjakov iz tujine izvedena znanstvena analiza politike in prakse kovidnega cepljenja, usmerjena v pravni epilog: znanstveno korektna, resnicoljubna, humanistična (človekoljubna) in pravno dosledna prevetritev “kovidnega režima”, ki naj ob prepričljivi dokazanosti utemeljenega suma vodi v pravne in sodne postopke zoper krive in odgovorne;
vodstvena in kadrovska reorganizacija MZ, NIJZ, strokovne posvetovalne skupine vlade in MNZ;
takojšnje sproženje procesa dobave in namestitve sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka iz zaprtih prostorov ven, prednostno v bolnicah, ZD-jih, DSO-jih, vrtcih in šolah;
zakonska zagotovitev prostovoljne izbire/odločitve za digitalno/biometrično osebno izkaznico in potni list;
ustavna zaščita vsega premoženja državljanov in prebivalcev;
ohranitev – brezpogojna – denarja v fizični obliki, gotovinskega denarja in absolutna nevezanost poslovno tržne svobode človeka z biometriko in medicinskimi ukrepi;
optimiziranje samooskrbnih zmožnosti države;
ustavna zagotovitev neposrednega stika med ljudstvom in možnostjo sprememb ali dopolnitev Ustave RS;
absolutno prednostno sodno procesiranje odgovornosti in krivde za znanstveno zavržne, pravno zavržne in etično zavržne odločitve in kovidni režim v obdobju 2020-2022;
absolutno prednostna skrb za vnos objektivnosti in resnicoljubnosti v medije, najprej v javno RTV;
ustavna, zakonska in dejavnostna zagotovitev suverenosti ljudstva, temeljnih ustavnih pravic in svoboščin ter državne avtonomije v razmerju do nadnacionalnih organizacij;
dojetje in ozaveščanje, da smo nad insekti in žuželkami izvedli genocid, jih prisilili v izumrtje, ta živa narava pa je predpogoj za obstoj in življenje človeka;
ponovno razpravno pretehtanje geopolitičnega statusa države: zlasti EU, NATO (osrednji, glavni problem vojne v Ukrajini – pokojni prijatelj in prof. dr. Tonči Kuzmanić ga je, prav takega, napovedoval že ob kampanji za vstop v NATO), nevarnost jedrskega uničenja planeta … ;
prioritetna skrb za preprečitev izbruha (od zunaj načrtovane) vojne na področju nekdadnjih republik SFRJ.
Smo tu in smo zdaj. V Sloveniji danes, pred volitvami, ki bodo v nedeljo, še kako obstaja dnevno politična alternativa. Pa pravno politična alternativa, ekonomsko politična, socialno politična, vzgojno-izobraževalna, kulturno politična in še katera alternativa. Obstaja alternativa, prava, ki je vse to hkrati. Bistveno, nepogrešljivi del te alternative so ljudje dela, znanja, modrosti, etične drže in umnosti. Mislim tudi na suverene predstavnike znanosti. Mislim na intelektualce. Tudi na mlade intelektualce, osredotočene na razmišljujoča in analitična odkrivanja družbene realnosti, take, kot je – in na samospoznavanje. So navdihujoče in zavidljivo intelektualno jedro srednjeročne prihodnosti. Dovolj daleč stran od dosedanje dnevne politike. Nekateri so celo predaleč stran od prepoznavnosti v očeh pogosto popreproščene množice. In to je odlično! Ti ljudje znanja in idej poznajo, razumejo in vedo tisto, kar družbeno vplivnejšim in v tem oziru pomembnejšim drugim ni dano spoznati, razumeti in vedeti. Mislim seveda na tiste družbeno vplivne, pri katerih ne gre toliko za pomanjkanje bistrosti in za nevednost, ampak predvsem za pomanjkanje poguma, s katerim bi resnici in pravici gledali v oči ter za odsotnost morale, da bi se ponotranjeno zavedali svoje lastne nepomembnosti, postavljene v prizmo časa in bi bili sposobni in voljni aktivno razumeti, da so v politiki reči, ki presegajo posameznika in le malo podaljšani trenutek njegovega zemeljskega življenja – MINLJIVOSTI.
Predvsem te Ljudi »zanima« tisto, kar one druge očitno ne zanima. A ob neznosni banalnosti kriterijev družbenega vpliva, ta priložnostna narava skupinskega nastopanja, s prešibko (zaenkrat – neposredno odvisno od volitev) organiziranostjo na daljši čas, onemogoča tej alternativi moč pristne družbene alternative, INSTITUCIJE – tu in zdaj. In vendarle vseeno, ali bolje prav zato postavljam teze, da je končno mogoče neposredno pokazati na pravo, pristno alternativo, ki je tudi organizirano delujoča dnevno politična alternativa in je tu in zdaj.
Javno delo teh ljudi, ki zdaj kandidirajo na volitvah, krepi vtis o obstoječi alternativi za pospešeno oblikovanje idej o spremembi sistema in – družbene paradigme. Kajti treba je, nujno, spremeniti paradigmo in naracijo!
Ti ljudje, ki SO alternativa, mislijo socialno državo s človeškim obrazom, neposredno demokracijo, postdemokracijo, zavedajo se pomena in tegobe antidemokracije. Javno mislijo konkretne, sistemske in dolgoročne rešitve družbenega stanja. Niso romantično naivni, da bi povsem spregledali ovire, zaradi katerih je v velike in bistvene spremembe v sistemu na kratki rok težko verjeti.
Psihologija večine volivk in volivcev v tem predvolilnem procesu in ob volilnem glasovanju ne sme ostati enaka. V nekaj dneh, kolikor je še do volitev, se mora otresti dovzetnosti za manipulacijo, prazno politikantstvo, politično estradništvo in politični mačizem, medijsko prepoznavnost kot odločilni kriterij izbire na volilno nedeljo, levo-desno polarizacijo, našivašizem in vse tisto, kar dnevno politiko ohranja kot prostor človekovih slabosti. Porazdelitev volilnega telesa mora doživeti radikalni pretres.
Pretrgati mora s teorijo. Po teoriji je mogoče predvidevati, da bo na obeh koncih volilne Gaussove krivulje ostalo približno enako število nepremakljive volilne podpore, na sredini pa delno do pretežno neopredeljeni volivci, od katerih se bo samo manjši del udeležil volitev. Če praksa, ki je postala teorija, ostane praksa, se ne bo zgodilo, da bo volilna udeležba presegla, ali pa sploh dosegla 65-70%. Glede na zakonitosti političnega prepričevanja volivcev in psihologije političnih prepričanj, ki so »beton« (o tem sem že pisal, večkrat), ni verjetno, da bi bile strokovnost, vsebina političnih argumentov, zavedanje realnega stanja družbe in sveta, jasen pogled v čakajočo prihodnost, ki se že uresničuje in intelektualnost politična strategija, od katere bi si kandidati obetali svojo volilno uspešnost. Temu je treba narediti konec. To pa lahko storijo samo – volivke in volivci. Ljudje.
Medijska pozornost ni samo ostala prevladujoče osredotočena na parlamentarne politične stranke. Zgodila se je popolna, absolutna osredotočenost. Zgodila se je tudi sodba sodišča o tem, katerim strankam gre pravno priznati status »parlamentarnih« strank. Pred očmi se nam odvija nočna mora. Kot bi šlo za šikanirajočo nadzaroto. No, saj tudi gre prav za to. In mi to dobro, odlično, prepričano vemo.
Strankokracija se ne bo odpovedala organizacijskemu monopolu v dnevni politiki. Prvaki parlamentarnih političnih strank zagotovo ne bodo konceptualno presegli dosedanje pogovarjanje o istih vprašanjih volilne zakonodaje, z istimi predlogi o manjših spremembah volilne zakonodaje, ki ne bodo ogrozile njihove ponovne izvolitve. A ne smemo se bati novih političnih strank! Razen dveh. Komur ni očitno, katerih dveh, ta izgublja čas z branjem tega besedila in sam izgubljam čas, ker ga ali jo nagovarjam (a ju ne, če se jima zdi strošek za ta blog nesorazmerno pretiran ali nezaslišan – naj se jima zdi). A novim strankam, razen dveh, ne gre očitati, da so stranke. Ne gre jim očitati, da so v tej medijsko šikanirajoči zaroti ubrale lažjo, hitrejšo pot – do kandidature. A kot jim tega ne gre očitati, nikakor ne gre spregledati dejstva, da je ena, točno določena lista, ubrala najtežjo pot, pot največjega napora – nestrankarsko ljudsko listo, ki kandidira izključno s podpisi volivk in volivcev. Prvič. Kdor si bo dovolil, ali privoščil… spregledati, prezreti pomen te drže, tega ravnanja, bistvo, ki ga odraža pomen tega dejstva, ta je velik politični idiot.
Če bi na svetu, na planetu vse potekalo približno tako, kot je do sedaj, bi na tem mestu nanizal nekaj odstavkov o nujnih sistemskih spremembah. A tega ne bom storil. Tu in zdaj so odločilne, nujne PRIORITETE. Res pa je, da sem tudi to storil že velikokrat. Dejansko to počnem ves čas. Tistim, ki ne želijo iskanju in analizi namenjati svojega časa, ne bom neprestano delal povzetkov.
Mnogi ljudje smo premišljeno civilno upanje usmerjali v legitimno pričakovanje, da se bo nezanemarljiv del družbene sile, ki je vzniknila iz protestniškega gibanja, uspešno politično organiziral in uspel z uravnoteženo kandidaturo v tem volilnem procesu, v nedeljo. Spremljala naj bi ga okrepljena mreža strokovne in intelektualne suverenosti, predvsem pa etične prepričljivosti, ki se očem preveč površnega iskalca sledi o izvorih avtoritete na površini medijsko koordinirane realnosti skriva v družbenem tkivu. Rezultat ni povsem tak. Dobro je, da o prioritetah ta alternativa, ki jo imam v mislih, soglaša. Upanje, ne zares pričakovanje, da bo nastopila povsem enotno in združeno, se ni uresničilo. Pričakovano. Tako je, če ne gre za kvazi-desnico. Ta sprememba, da bi bilo v tem oziru drugače, se ni zgodila. Za to so odgovorni vsi. A to odgovornost ne spreminjajmo v krivdo. Odgovornost volivk in volivcev je še večja. Sami morajo prepoznati, za kaj zares gre in se samostojno odločiti, komu bodo dali glas in zakaj. Nič hudega, če uspe preboj v parlament le dvema od teh list. Pomembno, odločilno je, da jima uspe in da je rezultat več kot le znaten. Če bodo tisti, ki jim bo to uspelo, ostali zvesti sebi in ljudem, lahko po volitvah učinkovito in konstruktivno, plodno sodelujejo VSI SKUPAJ. Nestrankarska ljudska lista gibanja Zdrava družba, stranka Resni.ca, Gibanje SOS, stranka DOM, stranka Vesna, Stranka Za ljudstvo Slovenije … Če te liste ne bodo dosegle rezultata absolutne večine, potem se naši ljudje spet niso nič naučili, ničesar izučili in res še naprej ne razumejo, za kaj zares gre.
Moja želja? Eh ja: da dve ali tri stranke od teh uspejo dobiti podporo volivcev, ki bi jim zagotovila absolutno večino v Državnem zboru RS.
Vztrajni alternativi pripisujem sposobnost za nujne, preživetveno odločilne kratkoročne spremembe. Oziroma, najmanj – odločenost dati se na tnalo za zaščito slovenskih ljudi. In seveda bom prvi, kot vselej, ki jim bom s kritično držo in velikimi pričakovanji dihal za ovratnik. Oba z odvetnikom Domnom Gorenškom jim bova dihala …
Epilog
Skoraj vse, kar mislimo, da vemo, utegne biti laž in samoprevara. Če vemo, da zares ne vemo ničesar, morda nekaj vemo. Če smo prepričani, da nam lažejo vsi mainstreamovci, ves čas in o vsem, imamo prav. To pomeni, da to vemo. Zato zares ne vemo ničesar. Ker so naši možgani naš največji lažnivec, morda ne vemo niti tega.
Prepričan sem, da nekaj malega vem.
Absolutno pa o ničemer ne moremo biti prepričani. Razen o tem, da nas mainstreamovci prepričujejo v laži. Zatorej spet ne vemo ničesar. A ne povsem zares. Vemo prav to. Če res ne vemo ničesar, smo popolni idioti. Potem nam je lahko vseeno. Ne sme nam biti vseeno!
To, kar počenjajo, počenjajo s sijajno, zelo učinkovito rabo abecede psihologije: kapljica umazanije v kozarec ustvari kozarec z umazanijo. Kapljica norosti na temenu človeka, na njegovi podobi, ustvari norca. Ščepec norosti, prestopa iz polja verjetnega v polje nemogočega, celotno zgodbo obarva z norostjo. To jim gre sijajno.
Nori ljudje niso zdravi. Norost je bolezen. A človek je lahko zdrav le, če zmore biti nor in če se uspe zavedati svoje norosti. Avtodestruktivne norosti.
Vojno s človeško zlobo je morda mogoče dobiti. Ne, te vojne ni mogoče dobiti, oprostite. Mogoče je sem ter tja zmagati kako bitko v vojni z Zlom. Ni pa mogoče zmagovati v bitkah s človekovim idiotizmom. Z njegovo miselno retardiranostjo. In nekje idiotizem paktira z Zlom, patološko pokvarjenostjo, izrojenostjo. Vselej je točka, kjer ni mogoče več potegniti ločnice med idiotizmom in pokvarjenostjo. Zato je treba pogosto in pozorno brati knjige o psihozah in psihopatih. Treba se je naučiti prepoznavati jih.
Je to vse? Je to dovolj? Ne, nikakor. Je pa dobro in potrebno.
Veste, kdo ste? Veste, kdo je ta, ki mu pravijo, da ste vi?
Nekaj je. Vselej nekaj je. Tudi, ko ni nikogar in ničesar nikjer. Zato je vse, kar je bilo, nepomembno in tisto, kar zares je, je najbolj pomembno. Kar je bilo pomembno, ni več pomembno, postalo pa je najpomembnejše. Vse. Začenši z nasmeškom in dotikom drugega človeka.
Ničesar ni in je vse. Iz Obilja do Vic in naprej v Pekel. Niti na pol poti. To je vse. Legitimno. Da je? Ni! Zato je treba NAZAJ! V novi, že dolgo ne več poznani Nazaj. K Človeku in Naravi. Vsaka Pot mora biti Pot k Človeku.
V nas, ljudeh,
se trpka izkušnja nabira.
Testira naš strah,
strašljiva vesoljska izbira
za DA in za NE.
Vse je drugače
in vse je tako,
kot je od nekdaj bilo,
le Zemlja odločneje
kaže v nebo.
Od tukaj do tam
je tanka nit spletena
in vsaka vznesena beseda
je odveč,
ko te usoda izbere –
za rojstvo, življenje ali odhod.
Dotik časa je človeku darilo
in hkrati opomin,
da se pred kozmičnim razumom
ni mogoče skriti.
Vsak droben
korak na tem planetu,
bi morala biti – pot k človeku.
Tisto, kar je in kar bo, se ni niti še zares dobro začelo. Lahko s tem živimo? Priznam – sam tega ne znam in ne zmorem več tako, kot sem znal in zmogel prej. In iščem tisto zeleno bilko, ki zeva ven iz navpičnega in ostrega skalovja nad breznom …, dan za dnem… Imam veliko, največjo srečo – najdem je, vsak dan znova, pri ljudeh, v ljudeh, Ljudeh, pri in v Prijateljih, pri in v Človeku. Še imam socialni kisik.
Oprostite mi. Vem, da sem idiot. Vem, da nisem dosegel, preprečil, ustavil, spremenil… ničesar. Oprostite mi. Odpustite mi. Sebi skoraj ne znam oproščati in odpuščati. Dolgo traja, z malimi koraki…, če mi sploh in če mi že to nekako in nekoč uspe. Zato oproščam in odpuščam drugim ljudem. Rad. In upam, vselej znova, da bodo drugi ljudje oprostili in odpustili meni. Morda tudi zato, a nikakor samo in že zato, ker se vselej znova zavem, da sem idiot. Ne nujno.
Z dovoljenjem avtorja gre za poobjavo članka. Ta članek in druga izvrstna intelektualna razmišljanja avtorja, so dostopna na njegovi spletni strani: https://andraz-tersek.si/
V tem sestavku objavljam dve pismi, ki sem ju prejel s strani državljanke v mesecu decembru 2021 in nato še v mesecu aprilu 2022. Gre za osebo z avtoimuno boleznijo, ki se je potem ko ni dobila ustreznih odgovorov s strani slovenske zdravstvene stroke in pristojnih organov odločila, da vprašanje zastavi kar neposredno proizvajalcu spornega cepiva BNT162b2, ki temelji na nukleozidni modificirani sporočilni RNA, družbi BioNTech-Pfizer. Šokirana je ugotovila, da se je odgovoru na njeno enostavno, a zanjo bistveno vprašanje izogibal tudi sam proizvajalec, ki ga je zanimalo predvsem iz katere države prihaja oseba, ki zastavlja vprašanje. Po večkratnih poskusih in šele ko je navedla, da prihaja iz Švice, v resnici gre za slovensko državljanko, ki tudi živi v Sloveniji, je dobila nenavaden odgovor. Pismi državljanke objavljam v celoti in brez popravkov. Z odgovorom družbe BioNTech-Pfizer, ki je prav tako priložen temu zapisu naj bi bili pisno seznanjeni tudi pristojni slovenski organi, stroka in politika. Ker z njihove strani ni bilo nikakršnega odziva, se kot kronična bolnica ni odločila za cepljenje.
Pismo bralke
Prvi del pisma - december 2021
Pred kratkim sem pisala Pfizerju z vprašanjem ali je z njihovim produktom varno cepiti paciente z avtoimunskimi obolenji. Pfizer mi spočetka na to ni odgovoril in sprva zahteval navedbo moje lokacije. Odgovorila sem zakaj je to relevantno, kajti ne zanimajo me njihova priporočila glede na regulacije, ki variirajo od države do države (ali mi hočete povedati, da so morda razlike v kvaliteti?), temveč imam konkretno vprašanje glede njihovega produkta in alije varen za uporabo pri takih stanjih in da sem prepričana, da so take študije seveda opravili. Ker mi niso odgovorili sem nato dopisala, da sem iz Švice. Odpisali so zelo površinsko. Prilagam prinscreen.
Potek komunikacije slovenske državljanke z družbo Pfizer-BionTech
Torej samo ”this medicine is subject to additional monitoring” že dosti pove. Praktično povedo, da je cepivo in njegovi dolgoročni učinki še v preizkušanju. To, da me vlada s prepovedmi in grožnjami o potencialnem obveznem cepljenju sili k sprejemu tega cepiva, je torej zame nedopustno! Verjamem, da s strani proizvajalcev cepivsigurno obstaja tudi določen pritisk na vlade, aktiven ali pasiven (pogodbene obveznosti ipd.).
Na mojo ponovno pobudo, da so sigurno opravljali klinične študije (odprtega ali zaprtega tipa) glede obnašanja cepiv pri avtoimunskih bolnikih oz. kako pogosti so VAED učinki, pa so odgovorili ”Pfizer is unable to make any specific dosage/treatment recommendations for individual patients” in da je to stvar pogovora z mojim zdravnikom, ki pozna ozadje mojega telesnega stanja. Je moj zdravnik proizvajalec cepiv? Znanstvenik? mRNA raziskovalec? Pozna učinke in morebitne interakcije? Je on izumil cepivo? Ali ve zgolj to, kar so mu povedali od zgoraj in le širi ta navodila dalje, ne vedoč s čim ima opravka. Proizvajalec posredno sam priznava, da tega ne vedo, naša vlada oz. njena stroka pa brez previdnosti, brez preventive, brez ustreznega informiranja in ugotavljanja primernosti pacienta, rine ta cepiva kar vsem povprek.
V kolikor se potem izgublja še komunikacija s smisla relevantnih povratnih informacij, torej v kolikor stranskih učinkov po cepljenju ne javljajo (kar je vsekakor prepogosta praksa; vem iz prve roke), je lahko končni rezultat ravno to: cepivo je očitno varno. Oziroma, kot ste sam napisal, daje ”pomirjujoče podatke”. Tu je na mestu tudi kritika, da ni nobenega informiranja ljudi o tem na koga se še lahko obrnejo v kolikor izkusijo stranske učinke, osebni zdravnik pa jih ne javi dalje. Ali res vedo, da lahko izpolnijo obrazec, ki ga najdejo na NIJZ ali pa JAZMP spletnih straneh in ga pošljejo sami? A smo opazili vsaj eno reklamo, letak, morda članek, bilo kaj, kar bi spominjalo vsaj na približnost dajanja spodbude ali vsaj tolažbe v primeru pojava stranskih učinkov? Eh, to se vam zdi, naključje.
1.del- Uradni odgovor Pfizer-BionTech, potem ko je državljanka navedla, da prihaja iz Švice2.del-Uradni odgovor Pfizer-BionTech, potem ko je državljanka navedla, da prihaja iz Švice
Skratka, s tem odgovorom torej Pfizer prenaša odgovornost na doktorja oz. na nas same (pravno gledano točno vedo kaj ne smejo in smejo reči). Zato se pa podpisujejo tiste izjave pred cepljenjem. Zaenkrat v povezavi z avtoimunskimi boleznimi vedo zagotovo le to, da cepivo pri tistih, ki jemljejo imunosupresivna zdravila, zaščita morda ne bo delovala tako učinkovito s smisla, da telo ne razvije toliko protiteles kot zdrava oseba ali oseba, ki ne jemlje take vrste zdravil. Toda veliko zdravil med pacienti z avtoimunskimi boleznimi seveda pravzaprav NIMA imunosupresivnih učinkov, zato še vedno manjka odgovor.
Sicer pa sem brala Pfizerjeve dokumente iz februarja 2021. Tam piše več kot očitno, da do VAED (Vaccine associated enhanced disease) ali VAERD (Vaccine associated enhanced respiratory disease) LAHKO potencialno pride. Sami (ponovno) povedo, da še nimajo dovolj študij/povratnih informacij glede tega. Kaj to zopet pomeni? Da je cepivo, ko je v februarju šlo na trg, bilo nezadostno preverjeno in se preverja skozi sprotno situacijo in povratne informacije.In potem naj mi vlada zatrjuje, da cepivo ni eksperimentalno? Nihče več kritično in strokovno neodvisno ne presoja ponudnikov in njihovih produktov in to povrh gledajo čez prste podjetju, korporaciji, ki je bila v preteklosti deležna že mnogih kriminalnih obtožb in grozljivega podkupovanja zdravnikov. To je tako, kot bi gledal Top Shop reklamo na TV, kjer te najprej zastrašijo z nečim, potem pa ti prodajo svoj izdelek, ker edino ta reši vse tvoje težave. Od vodilnih, ki so zadolženi poskrbeti za pravilno vodenje ljudstva torej pričakujem, da se ne bodo vedli tako naivno kot babice pred Top Shopom.
Morda so cepiva čisto ok in z redkimi slabimi posledicami res dosežejo svoje pluse(v ozir vzemimo tudi, da so, vsaj v začetku, na trg prišla tudi placeba; to je potrjeno). Morda vse te sporne elemente najdemo in opazimo zato, ker jih iščemo in smo nanje bolj pozorni. Morda jih lahko najdemo v vsem kar obstaja. Vsako zdravilo je po svoje tudi sporno, seveda. Morda cepiva dosežejo svoje pri starejši populaciji, mlade pa sploh ne razumem zakaj se sili v to, zdaj pa še otroke – če pa smo vsi enako potencialni prenašalci, cepljeni ali ne; kaj nismo to že dali čez? Ampak mene osebno na podlagi mojih odločitev nihče ne bo diskriminiral in omejeval. In verjamem, da drugih prav tako ne. To je edina pravica, ki jo še imamo. Pfizer in podobni so se s temi izjavami pravno že zaščitili. Kako se bomo mi?
Še ena, zadnja informacija. Naši zelo radi kot vzor čudovito precepljenih držav navajajo Islandijo in Dansko. Če bi se zares (STROKOVNO) zgledovali po njih, bi ugotovili, da je Danska že aprila 2021 zaradi pojava strdkov prepovedala uporabo vektorskih cepiv pri mlajših osebah. Pri nas je moralo 5 mesecev (!!) kasneje priti do smrti 20-letnice, da so to ugotovili. O tem kako nihče ni bil kaznovan zaradi nestrokovnih in poševnih odločitev pa niti ne bom. Včasih sem živela na Islandiji in imam še dobre stike s tamkajšnjimi ljudmi. Veste kaj mi je danes napisala kolegica? ”Same here, many hospitalizations and we have never had as many Covid cases as now. This is so depressing…” KAKO, KAKO in še enkrat KAKO imamo lahko več hospitalizacij (mi ali oni) od lanskega leta, če pa imamo več cepljenih kot lani? Strokovnjaki bodo rekli, da je kriva delta in njeno hitrejše širjenje. To deloma drži, pa vendar, ali nismo lansko leto prav v času jeseni kar naprej poslušali, da je čez 1000 ali čez 2000 okužb na dan? Ali jih nimamo danes na dnevni bazi tudi toliko ali pa nekaj čez? Pocepljenega pa več kot 55% prebivalstva. Mar ne bi morali imeti 50% MANJ HOSPITALIZACIJ, morda vsaj 30% ali 20% manj, ne pa celo kritično več? Jaz verjamem, da je covid oddelek obremenjen in zmanjkuje postelj, ne gre se za to. Poznam tudi osebo, ki je tam umrla (in verjetno od obične gripe sicer ne bi). Pa vendar, ali niso Rainer Fuellmich in njegovi sodelavci nekje cca. spomladi svarili stroko, da se bo to jesen dogajalo točno to? Posledično zaradi cepljenja? Mene je okužila cepljena oseba, polno cepljena v septembru, torej bi morala imeti celo zalogo protiteles. In ta oseba lahko hodi vsepovsod, ker je ”zaščitena” in ”ščiti druge iz neke obljubljene solidarnosti”, lahko se vozi na vlaku, lahko hodi na žurke, v gostilno ipd. A država razmišlja, da bi izključili T, ker ”nima smisla”.
Prav zanima me… da je v celotni situaciji v ospredju oz. na prvem mestu dobiček, mi je povsem kristalno jasno. Zanima me le, ali je zdravje vsaj na drugem mestu, ali ga morebiti sploh ni med glavnimi cilji… Mislite, da bo Avstrijcem uspelo? Res lahko uvedejo obvezno cepljenje za cepivo, ki bo dokončno odobreno oz. katerega konec študije bo šele leta 2023? Tega se silno bojim, ker naši vse kopirajo. Dobivam občutek, da nas bodo nekaj časa pustili na miru, ko pa pridemo na cca. 70% cepljenega prebivalstva, pa bodo začeli pritiskati na manjšino (cepljenim se ne bo dalo več upirati). Govorila sem tudi s kolegico iz Finske. Imajo določene omejitve in ponekod, samo pri delu s strankami tudi obvezen test na 48 ur, sicer pa ni nikakršnih idiotskih o tem, da ne smeš na javni prevoz ali k zdravniku brez PCT. Pravi, da jim je vlada sprva govorila, da bo 70% dovolj, zdaj s tem že spet niso zadovoljni in že spet nekaj mečkajo, da bi bil procent lahko višji, kljub temu, da nimajo takih pritiskov na zdravstvo kot mi. Občutek me daje, da se to ne bo končalo. Vsaj ne bo se končalo takrat, ko bo manj hospitalizacij ali ko bo višja precepljenost in verjetno tudi ne ko omikron ne bo več povzročal več kot navaden prehlad – takrat bodo govorili, da moramo vzdrževati stanje s cepljenjem. Občutek me daje da se bo to končalo le z nekakšnim velikim razkrinkanjem teh korporacij, morda bodo vse zaustavili sami (ker smo prišli preblizu resnici), morda z velikim uporom ljudstva ali celo vlad, dotlej pa to ostaja nekaka tiha, 3. svetovna vojna prej kot pa žalostna, polna žrtev epidemija.
2. del pisma - april 2022
Kot vidiš v prilogi 4 proizvajalec sam prizna, kar sva govorila že včeraj, da je ”this subject still in process of additional monitoring” in hkrati spodbudi, da v primeru pojava stranskih učinkov zadevo prijavimo (med vrsticami to razumem kot da je reportiranje stranskih učinkov skoraj dobrodošlo, ker so še v poteku zbiranja podatkov). In kaj se je zgodilo v praksi? Osebi, ki je doživela neke stranske učinke, le-teh zdravnik ni priznal.Kljub temu, da bi uradno morali javljati VSE kar se s pacientom dogaja po cepljenju (to je skoraj strogo zapovedano še na EMI in VAERSU), so mnogi zdravniki presojo vzeli kar v svoje roke in rekli da verjetno ni od tega.Pomembne informacije so tako na tem členu verige zastale. Kdo je bil zadolžen za nadzor nad tem ali zdravniki vestno in dosledno ter predvsem neodvisno od svojih prepričanj, sporočajo vse kar se s pacientom dogaja? Oz. če zastavim drugače: kdo je bil malomaren? Namensko ali ne, povsem vseeno. Kar precej takih poznam, ki so bili zavrnjeni s strani svojega osebnega zdravnika, češ da si težave samo domišljajo in, da so se le-te zgodile naključno. Ti ljudje niso vedeli, da lahko o stranskih učinkih sami obveščajo JAZMP ali NIJZ, s posebnim obrazcem, brez osebnega zdravnika kot nujnega vmesnega člena. Je kdo poskrbel, da jih o tem pravilno informira? To vprašanje in svojo zaskrbljenost nad “under-reportanjem” stranskih učinkov sem izpostavila tudi v mailu naslovljenemu na JAZMP in NIJZ.Odgovora nisem prejela. Hej, važno, da je na vseh nacionalnih televizijskih kanalih, na velikih reklamnih panojih, na DARS-ovih avtocestnih display-ih in še kje, ves čas pisalo CEPIMO SE. To ni bilo ozaveščanje, temveč agresivni marketing.
Zanimiv je tudi tale tretji odstavek (še vedno v prilogi 4). Da Pfizer ne more dajati nobenih specifičnih priporočil (ne samo, da ni navodil, zdaj niti priporočil ne morejo dati?) glede odmerjanja/zdravljenja za posamezne bolnike. Ja, na podlagi česa so pa potemnaša vlada, strokovna skupina, NIJZ, JAZMP in še kdo, lahkodelali zaključke, da so cepiva varna in za mlade in za stare in za nosečnice in za tiste z okrnjenim imunskim sistemom, ali če poenostaviva; za vse, kar praktično diha? Seveda so jim dali neka navodila. A kakšna? Jim jih je dal WHO? Pfizer? Kdo drug?
Še od medicinskih sester imam interni podatek, da niso prejele nobenih navodil kako administrirat cepiva (tisto:” nježnu okreniti boćicu, nemojte strijesati…”). O tem, da naj bi v navodilih pisalo, da mora pred cepljenjem osebni zdravnik preučiti tvojo kartoteko in te spremljati tudi po cepljenju, smo tudi slišali. Hkrati pa mi Pfizer pove, da se moram o varnosti njihovega proizvoda, ki bazira na povsem novi tehnologiji, ki še nikdar ni bila uporabljena na človeku, pogovoriti kar s svojim zdravnikom ali specialistom? In od kje ima ta moj doktor, ki suvereno priporoči cepljenje (če ga) kakšne podatke? Priporočila? Navodila? Verjetno jih niso pustili kar prepuščene same sebi, naj se odločijo kar po vesti in filingu, mar ne? In tako gremo po zanki spet nazaj k državnim avtoritetam, nazaj preko WHO-ja k Pfizerju. Razjasnjeno pa ni absolutno NIČ.
Se še spomniš kako je strokovna skupina ves čas s prsti in merico ponosa kazala na Dansko, Islandijo ipd. kot čudovite vzornice precepljenih držav? Tega, da je Danska že aprila 2021 prepovedala Astra Zeneco za mlajše osebe zaradi povečanega pojava strdkov, pa nihče ni opazil? Ne, septembra, torej 5 mesecev kasneje je morala umreti Katja, da so se zganili. Ukvarjali so se z marketingom in ničemer drugem. Slovenci tudi nikoli ne bomo skandinavci. Na severu po nekakšnem defoltu vlada zaupanje v priporočila vlade, pri nas nikoli ni. Islandija je pri poživitvenih odmerkih takoj ustavila uporabo Moderne, ko so zasledili večji pojav stranskih učinkov. Tako so svojim državljanom pokazali, da jim je zanje mar. Kaj bi se zgodilo pri nas? Logarjeva bi zvečer stala pred mikrofonom ”Cepiva so varna, zaupajte stroki.”
Da o tem kako se je Ihan odzval na poslane študije o D vitaminu niti ne začnem. Od človeka njegovega kova bi pričakovala kaj več kot odgovor v stilu natanko treh (???) vprašanj in priloženega enega Word in enega pdf. dokumenta, s katerima, se zdi da, je želel zadirčno povedati nekaj takega kot ”Kaj drugega pa misliš, da delam?” Wordov dokument je predstavljal navodila, ki jih je pripravil za DSO-je, kjer zaposlenim priporoča spremljanje vitamina D (mislim, da celo superiornega testa 25-OH) in po potrebi nadomeščanje pri starostnikih. V pdf.-ju pa je bil članek, ki ga je pisal v samem začetku epidemije, kjer je pisalo, da naj hospitaliziranim bolnikom dajejo vitamin D. Odgovorila sem mu, da sta ta dva papirja super, pohvalna, ampak ali se mu zdi, da to predstavlja aktivno informiranje občega ljudstva o pomembnosti ustreznih zalog D vitamina?
Ma, so še druge stvari, ampak zaenkrat je že to preveč...
Kandidat za poslanca na listi politične stranke Naša dežela in pravnik Rok Petravič je eden tistih ljudi, ki se niso ozirali na morebitne negativne označbe, žalitve ali posmehovanja. Praktično odkar so cepiva zoper COVID-19 prišla na trg, je imel pogum javno izraziti lastno mnenje glede statusa teh cepiv ter lastne zadržke do cepljenja z njimi.
Rok Petravič, univ.dipl.prav. Vir: Twitter
Vsakega človeka, ki se v času cenzure nasprotnih mnenj ter zasmehovanja drugače mislečih upa javno izpostaviti in izraziti lastno mnenje, cenim. V primeru gospoda Petraviča gre tako po mojem mnenju za pokončnega človeka z izraženim čutom za dobrobit soljudi. Ocenjujem, da ravno ta karakteristika še kako primanjkuje marsikateremu poslancu Državnega zbora.
Med pogovorom se tudi v primeru težjih vprašanj ni pretvarjal, da “vse ve in zna”, kar je sicer tako običajno za politike, ki se v javnosti radi predstavljajo kot nezmotljivi. Gospod Petravič je odreagiral povsem nasprotno. Naravno in človeško. Pripravljen je bil poslušati in poudaril, da vsega pač ne more znati, vedeti ter, da se je pripravljen učiti. S tem namenom se tudi rad srečuje z ljudmi na terenu, saj lahko le na ta način spozna njihove dejanske težave ter ustrezno odreagira.
Rok Petravič bo na državnozborskih volitvah dne 24.4. 2022 kandidiral v volilni enoti 3/1 (Ljubljana-Logatec).
Vabim vas, da prisluhnete zanimivejšim izsekom pogovora s kandidatom za poslanca:
Zakaj se je odločil kandidirati na državnozborskih volitvahPredstavitev vizije stranke Naša dežela in delček programske usmeritveGlede zdravstvene politike strankeČakalne dobe v zdravstvu – razlogiGlede neodvisnosti sodstvaGlede cepiv zoper COVID-19, zavajanja ljudi, diskriminacije, morebitne odgovornosti pristojnih…
“Smo mi vsi – ljudje, državljanke in državljani. Vsi, ki imamo dovolj političnih strank, ki nas samo razdvajajo, nerazumnih ukrepov, ki nam otežujejo življenje, škodljivih zakonov, ki ovirajo naš razvoj in nespametnega trošenja našega proračuna (in zadolževanja), ki onemogoča našo blaginjo. Vsi, ki si želimo resnično ustvariti zdravo družbo, v kateri bo mogoče srečno življenje vsakogar.” – ljudskalista.si
Prijeten pogovor s predstavnico Nestrankarske LJUDSKE LISTE gibanja Zdrava družba, mag. Martino Kos univ.dipl.prav., ki na državnozborskih volitvah dne 24.4.2022 kandidira v volilni enoti Postojna, volilni okraj: Piran, Izola, številka na glasovnici: 5.
Gre dejansko za “maraton”, saj je pogovor, ki se je kasneje razvil v debato, trajal več kot tri ure. Martini Kos in vsem udeležencem, ki ste s svojo aktivnostjo prispevali k zanimivi debati se iskreno zahvaljujem za udeležbo.
Je morda prav to sprememba, ki jo želijo državljani?
Ideja in nastanek listeter vizijaKako se nestrankarska izvenparlamentarna lista financira, kako so vzpostavili mrežo, koliko dela je vloženega v takšen projektKako je potekalo zbiranje podpisovGlede politične opredelitve Liste Glede odgovornosti obstoječih parlamentarnih strank glede delovanja države in družbe v času krizeNa kakšen način bodo delovali kot poslanci Državnega zboraGlede digitalizacije, samooskrbe, uporabe različnih virov energije… Glede preventive, zdravljenja okuženih z virusom SARS-COV-2 in obolelih za že razvito boleznijo COVID-19 V čem, med drugim, vidijo razloge za presežno smrtnost v Sloveniji v času pandemije COVID-19Kakšen je pogled Liste na trenuten ustroj in delovanje Svetovne zdravstvene organizacijeAli je v Sloveniji moč pravno veljavno predpisati obvezno cepljenje zoper COVID-19?Smo izgubili suverenost? Kako jo povrniti?Bi moral biti morebiten referendum za izstop iz mednarodnih organizacij, ki ne spoštujejo več človekovih pravic in svoboščin dopusten?Problematika ilegalnih migracij
Vabljeni k poslušanja celotnega zanimivega pogovora:
Pogovor s predsednikom Slovenske ljudske stranke, gospodom Marjanom Podobnikom.
Marjan Podobnik vir: Twitter
Naš gost je maturiral na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji in leta 1986 diplomiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani. bil je soustanovitelj prve demokratične politične stranke v Sloveniji po drugi svetovni vojni, Slovenske kmečke zveze. Ta je bila ustanovljena leta 1988 pod imenom Slovenska kmečka zveza-Ljudska stranka. Njen prvi predsednik je bil legendarni Ivan Oman, tast našega nocojšnjega gosta.
Na predčasnih državnozborskih volitvah, ki so potekale 13. julija 2014, je SLS izpadel iz Državnega zbora. 8 let torej Slovensko ljudsko stranko že pogrešamo v parlamentu.
Po velikem razočaranju večine njenih volivcev nad delovanjem Nove Slovenije v tem mandatu, ko je bolj kot slovenska in krščanska delovala kot globalistična, demokratično socialistična marioneta in torej povsem v nasprotju s tradicionalnimi vrednotami krščanstva in slovenske tradicije katere naj bi zastopala, je marsikdo pričakoval samostojen nastop SLS na volitvah in končno njen povratek tja kamor sodi – v parlament.
A prišlo je do drugih idej in povezav. Tradicionalna in najstarejša slovenska stranka z izredno močno lokalno infrastrukturo je pristopila k projektu Povežimo Slovenijo, v katere gibanju zasledimo še aktualnega ministra za gospodarstvo Zdravka Počivališka, predsednika Državnega sveta Alojza Kovšco, Andreja Čuša in Tino Bregant.
Nekaj zanimivejših izsekov iz pogovora z gospodom Marjanom Podobnikom z dne 11.4.2022:
O (ne)upravičenosti omejevanja dostopa do informacij državljanom Evropske unije.Zakaj se med drugim sam in njegova družina ni odločila za cepljenje zoper COVID-19…O neuspešnih poskusih organizacije javne izmenjave mnenj, na kateri bi se domača stroka, ki zagovarja cepljenje zoper COVID-19 soočila s tujo in delom domače stroke, ki ima do tega pomisleke.Glede pravno veljavne možnosti uvedbe obveznega cepljenja zoper COVID-19 v republiki Sloveniji…
Vabljeni k poslušanju zanimivega pogovora v celoti:
Prevod javnega pisma senatorja Marka B. Steffena, M.D. zdravstvenim delavcem v ameriški zvezni državi Kansas.
“Spoštovani zdravstveni delavec,
V zadnjih dveh letih smo se z velikimi težavami odzivali na okužbe z virusom Sars-CoV-2 (COVID-19 je bolezen, ki se razvije – opomba*). Sedaj je postalo neizpodbitno jasno, da je eno izmed vprašanjpostalo izrednega pomena. Pasivno zgodnje zdravljenje virusa Sars-CoV-2 ni več sprejemljivo in več ne predstavlja standarda primerne oskrbe pacienta. Standard primerne oskrbe pacienta je zgodnje zdravljenje z zdravili odobrenimi s strani FDA, ne glede na njihov namen uporabe.Zamude pri uvedbi teh smernic zdravljenja niso več sprejemljive. Zdravstveni delavec ima zakonsko dolžnost, da pacientom zagotovi čim hitrejše zdravljenje.Nepravočasno zdravljenje namreč poslabša izid samega zdravljenja.
Vsi izvajalci, ki skrbijo za osebe, okužene z virusom Sars-Sars-CoV-2 (Covid*), so dolžni obvladati protokole, ki so bili doslej smatrani za protokole zdravljenja, nepriznane s strani FDA oziroma CDC. Monoklonska protitelesa niso na voljo, zato to ostaja problem. S Paxlovidom in Molnupiravirjem se prav tako pojavljajo težave v zvezi z razpoložljivostjo, obenem pa še z medsebojnim učinkovanjem zdravil. ZdravilaIvermektin, Hidroksiklorokin in Fluvoksamin so na voljo. Ta zdravila so pacienti v preteklosti dobro prenašali. Na stotine študij, v katerih so bila ta zdravila uporabljena kot delkombinacije več zdravil, ki se uporabljajo v zgodnji fazi bolezni in v pravilnih odmerkih, jasno kažejo na njihovo pomembno učinkovitost, ki je ni več mogoče ovreči.
Z nedavno obravnavo predloga zakona HB 2280 s strani Senatnega odbora za javno zdravje in blaginjo, ki je bil nato sprejet v Senatu zvezne države Kansas, več ni razloga, da bi se zaradi vmešavanja farmacevtov ali pristojne zbornice(ekvivalent zvezne države Kansas Zdravniški zbornici Slovenije – http://www.ksbha.org/main.shtml -opomba*) pojavile težave glede predpisovanja teh zdravil.Po posvetu s pravno stroko kaže, da bo “nepravočasno zdravljenje” obravnavano kot ” wanton disregard*”. Sklicevanja na imuniteto bodo postala neveljavna.
Zagotavljanje oskrbe bolnikov je težko vendar učinkovito, če je opravljeno pravilno, s posluhom za bolnika, če je pacient na prvem mestu. Želim vam vse dobro ob spoznanju, da naše zdravljenje bolezni Covid postaja vse bolj izpopolnjeno.
S spoštovanjem, Senator Mark B. Steffen, dr. med.
Strokovni viri :
1) Association of American Physicians and Surgeons- A Guide to Home-Based Covid Treatment
3) Dr. Peter McCullough Early Treatment Protocol 2022
*Wanton disregard je pravni izraz, ki označuje posameznikovo skrajno nezanimanje za dobrobit ali pravice drugega posameznika. Gre za resno obtožbo, ki pomeni, da je oseba ravnala skrajno nepremišljeno oziroma malomarno, takšno dejanje pa je povzročilo škodo ali poškodbo. V konkretnem primeru gre za nekakšen ekvivalent slovenskemu institutu malomarnega zdravljenja.
Morda bo bolelo, a to je nujno. Že močno duševno bolna zahodna družba se mora soočiti z realnostjo, njen zdravi del pa naj se čimprej prebudi. Model zahodne družbe, ki temelji na neomejenem tiskanju in razdeljevanju denarja brez pokritja, na eliminaciji znanstveno-tehnološkega razvoja, popolnem razsutju industrije, zeleni preobrazbi, “Woke” ideologiji oziroma dekadenci, pač ne more obstati brez resnih negativnih posledic na življenje ljudi.
Piše: Domen Gorenšek
Če želite še naprej živeti v fantazijskem svetu “Woke” ideologije in v prepričanju da ZDA in države EU obvladujejo ves svet in, da lahko tako brez vsakršnih posledic delajo karkoli se jim zahoče vam priporočam, da tega članka ne berete. Raje se vrnite v življenje hollywoodskih filmov, kjer se točno ve kdo je dober in kdo zloben in v katerih je konec praktično vedno srečen. Tisti, ki jih zanima drugačen pogled ter tisti, ki se želiti vrniti v realnost pa morda ni odveč, če nadaljujete z branjem.
Civilizacije se izstrošijo. To je normalno. Če pravočasno ne iščete novih rešitev za probleme, ki so evidentni ter ste obenem samozadovoljni s svojo močjo, potem se kaj lahko koristne ideje in politike zamenjajo z idejami od katerih povprečen človek nima nič. Politika identite je takšen primer. Na zahodu smo vzporedno z rastjo cen energije in osnovnih življenjskih potrebščin priča propagiranju idej, da je lahko vsaka ženska, ki se počuti kot moški pač moški in obratno. Prav. Osebno sicer dokler vsak živi kakor hoče in se takšen način življenja ne vsiljuje kot nekaj naprednega in običajnega tistim, ki nam do tega pač ni, zlasti pa ne otrokom, nimam nič proti. Vsak naj živi tako kot želi. Vsiljevanje “Woke” ideologije kot družbeno izredno pomembne ideje in kot akutnega problema, ki ga je treba nemudoma rešiti, pa zame osebno predstavlja zgolj simbolno dejanje popolne odtujenosti zahodnih elit od realnih problemov družbe ter obenem odraz globoke civilizacijske krize zahoda.
Tečaj ruske denarne valute je na začetku krize v Ukrajini ter sankcij zahoda močno padel. Za 1 $ ste morali odšteti 200 Rubljev. V zadnjih treh tednih pa se je tečaj rublja tako močno povečal, da je že skoraj na ravni pred krizo. Sedaj je tečaj rublja 1/85,75 v primerjavi z dolarjem, kar je najmočnejša vrednost v zadnjem mesecu, in 1/94,74 v primerjavi z evrom. Kaj se je zgodilo? Po prvem šoku zaradi sankcij zahodnih držav, je Rusija zgolj predstavila vso svojo samozadostnost ter obenem z genialnimi geopolitičnimi ter ekonomsko-strateškimi potezami svetu naznanila kaj nas čaka.
Predsednik Vladimir Putin je podpisal odlok o plačevanju plina v rubljih za kupce iz Rusiji nenaklonjenih držav. Odlok med drugim predvideva, da kupci iz teh držav odprejo račune v ruskih bankah vse z namenom, da bi si olajšali potrebna plačila ruskih energentov. Odlok je pričel veljati s prvim aprilom 2022. Pred tem, dne 29.3.2022 je Dimitrij Peskov, uradni govorec predsednika Ruske federacije, v intervjuju novinarju PBS med drugim povsem jasno dejal, da Ruska federacija njej nenaklonjenim državam zagotovo ne misli več izvažati svojega naravnega vira pod “humanitarnimi pogoji”. Na novinarjevo dodatno vprašanje, če nameravajo prekiniti dobavo plina, je Peskov zgolj mirno odgovoril: “Ponavljam še enkrat: Ni plačila v rubljih – ni plina.”
Katere strateške poteze pa je ruska diplomacija medtem še povlekla? Zunanja ministra Ruske federacije in Ljudske republike Kitajske Sergej Lavrov in Wang Yi sta konec meseca marca 2022 na skupnem srečanju ugotovila, da bodo prav ZDA in njihovi zavezniki, ki so po njunem mnenju proti Rusiji uvedli nezakonite enostranske sankcije najbolj trpele ekonomske posledice teh dejanj, da bodo sankcije imele nasprotni učinek oziroma se bodo tem državam vrnile kot bumerang. Če k temu dodamo še dejstvo, da sta skoraj istočasno še Rusija in Indija praktično že sklenili trgovinski sporazum glede prihodnjega poslovanjav rubljih in rupijah, s čemer bosta iz medsebojnega poslovanja izključili evro in ameriški dolar, lahko vsakdo, ki nima povsem zaprtih oči in prekritih ušes sam presodi kam nas vodi trenutna politika ZDA in EU ter čemu tako nenaden dvig ruskega rublja.
Morda se nekateri še vedno ne zavedajo gospodarske moči teh držav ter praktično popolne odvisnosti zahodnih držav tako glede oskrbe z energenti, drugimi surovinami, deloma tudi s hrano in ne nazadnje tudi s končnimi izdelki. Obenem velja opozoriti še na enormen trg, ki ga predstavljajo države BRICS. Gre za ekonomsko skupnost petih največjih gospodarstev v vzponu in sicer Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike. Ko se zavemo, da ta gospodarska skupnost povezuje približno 3,21 milijarde prebivalcev kar predstavlja 26,7 % svetovne površine in 41,5 % svetovnega prebivalstva, zadeva za zahodne države več ni smešna. Če k temu dodamo še dejstvo, da so v tej zvezi štiri članice med desetimi največjimi državami na svetu po številu prebivalcev in površini, zadeva za “Woke” zahod postaja že malce zaskrbljujoča. Če pa k njim prištejemo še tradicionalne zaveznice, na primer Iran in Belorusijo in dejstvo, da ima Kitajska pod svojo kontrolo praktično vsa pomembna nahajališča naravnih virov v Afriki zadeva postane precej zaskrbljujoča. V kolikor pa gremo še globlje in ugotovimo, da so neprestane vojne na bližnjem vzhodu, inscinirani državni udari v državah Južne Amerike in siceršnje vmešavanje v notranjo politiko drugih držav ustvarili prav sovražno nastrojenost do zahodnih držav ter, da odnosi med državami BRICS večinoma temeljijo na nevmešavanju, enakopravnosti in vzajemni koristi, pa aktualen nezavidljiv položaj zahodnih držav na svetovnem zemljevidu postane že precej tragičen.
Menite, da zgolj Kitajska, Rusija in Indija nimajo nekajkratnik števila ljudi srednjega razreda Evrope in Amerike? No, če to res menite ste tipičen pripadnik samozadovoljnega zahodnega “woke” državljana in vam je verjetno še naprej povsem lepo. V nasprotnem pa poglejmo, kaj zahodnega potrošnika morda čaka v bližnji prihodnosti, v kolikor ne bo takoj korenitega preobrata v zunanji in gospodarski politiki teh držav.
Prihodnjo jesen se pričakuje, da bo Kitajska zaradi povečanega uvoza plina iz Rusije plačevala 600 USD za 1000 m3 plina, medtem ko bodo države članice EU zaradi drastično zmanjšanja uvoza ruskega plina, v povprečju plačevale najmanj 2.500 ameriških dolarjev za isto količino plina. Evropa tako hiti proti prepadu. Ohranitev cene plina vsaj na 2.500 dolarjev za 1.000 m3 bi v tem trenutku za države članice EU celo predstavljalo “zmago”, saj bi to pomenilo, da je EU našla prave alternative oziromna da je zgradila nove terminale za utekočinjen zemeljski plin. Če jim to ne bo uspelo, seveda jim ne bo, bo cena plina poskočila na več kot 5 000 USD za 1000m3, kar bo zagotovo povzročilo propad evropske industrije. Strokovnjaki so namreč mnenja, da je moč rusko oskrbo Evrope z zemeljskim plinom nadomestiti s plinom iz drugih virov v najboljšem primeru v petih do sedmih letih. Vsaj v tem obdobju bomo kot Ruski federaciji nenaklonjena država očitno plačevali drag ruski plin v rubljih ali pa morda zmrzovali.
Če vemo, da je od cene in dostopnosti do energentov med drugim odvisna tudi proizvodnja, špedicija in oskrba trgovin z osnovnimi živili, se državljanom Evropske unije naslednjih nekaj let ne obeta prav nič dobrega.
Pragmatizem
Odgovor Ruske federacije na gospodarske sankcije zahoda, plenjenje ruskega premoženja in drugih sovražnih dejanj naperjenih direktno proti Rusiji, je bil tako povsem pričakovan. Pragmatizem pač. Ali se bomo vzajemno spoštovali in spoštovali obojestranske interese, ali pač ne. Z abotnim ukinjanjem ruskih kulturnih centrov, odpovedmi prireditev največjih ruskih umetnikov, je zahod pokazal ves svoj primitivizem, a obenem tudi nemoč. Rusija pač prodaja blago s katerim razpolaga. Države EU to blago potrebujejo in ga od nje kupujejo. Prodajalec ima v vsakem poslovnem odnosu določene pogoje, ki jih mora kupec pač sprejeti. Ko greste v trgovino, plačate blago pod pogoji prodajalca. Če EU tega ne bo želela tudi prav. Še večje količine tega istega blaga bo Rusija brez najmanjšega problema prodala Kitajski in Indiji. Evropa je tako s svojo zgrešeno politiko dokončno storila kolektivni gospodarski samomor. Rusija bo namreč dobila kar želi, pa naj bo to nam všeč ali ne.
Kitajska bo maja 2022 gostila 14. vrh BRICS. Poudarek srečanja bo “Nova doba globalnega razvoja“. Dovolj zgovoren naslov Vrha katerega posebna pozornost bo namenjena spodbujanju visokokakovostnega partnerstva med članicami skupine in vizijo začetka novega obdobja svetovnega razvoja. Tako so sporočili iz prestolnice države gostiteljice srečanja, Pekinga.
Nemčija, gospodarski motor Evrope se je ob začetku ukrajinske krize odločila za dajanje diplomatsko brezglavih grandioznih izjav, ki še kar ne pojenjajo. Nemška ministrica za zunanje zadeve Annalena Baerbock je tako še nedolgo nazaj za državno radiotelevizijo ARD povedala: “Če bodo potrebna jamstva, bo Nemčija tam in bo ta jamstva dala“. Obenem je še navrgla, da se lahko Kijev zanese na podporo njene države. Baerbockova je dejala, da je Berlin “stoodstotno solidaren” z Ukrajino. V tem primeru gre za tako gospodarsko samomorilno izjavo, da le stežka verjameš, da prihaja iz ust zunanje ministrice gospodarsko najpomembnejše evropske države. Dejstvo namreč je, da Nemčija nima nikakršnih lastnih omembe vrednih virov, s katerimi bi lahko brez posebnih težav nadomestili tradicionalno močno vezanost te države na dobavo ruskih energentov.
Annalena Baerbock – ARD
Nemška zvezna vlada je sicer že pred objavo ruskega odloka pripravljala različne scenarije za primer, da bi nemške podružnice ruskih podjetij zaradi sankcij samega zahoda(!) zašle v resne težave. Razmišljala je celo o možnosti nacionalizacije ali razlastitve nemških hčerinskih družb ruskih energetskih velikanov Gazprom in Rosneft,da bi lahko vsaj približno ohranila nemško oskrbo z energijo. Podjetji sta namreč izrednega pomena za nemško oskrbo z energijo. Gazprom Germania upravlja velika skladišča plina, Rosneft Germany pa ima kar 25-odstotni delež v nemških rafinerijah.
No, nemški vladi z dnem 31.3.2022 ni potrebno več razmišljati. Namesto njih se je kar ruski energetski koncern Gazprom odločil, da se sam umika iz svoje nemške hčerinske družbe Gazprom Germania GmbH in njenih deležev.
Zgolj v oris kako resne so postale razmere v gospodarskem motorju Evrope – Nemčiji, prilagam videoposnetek nemške televizijske hiše DW. Takšnih in podobnih pozivov smo bili vajeni v Jugoslaviji konec sedemdesetih in v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kmalu zatem so postali odklopi vode vsakih nekaj dni, omejitve električne energije, omejitve porabe bencina na način, da so en dan dovolili vožnjo avtomobilom s sodimi številkami registracij drug dan pa z lihimi, povsem običajna zadeva. Smo spet na tej poti? So pred nami morda tudi časi, ko bomo potrebovali kupone za hrano?
Nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck: “Če zmanjšate porabo plina ali energije na splošno, pomagate Nemčiji in Ukrajini.” Vir: Deutsche Welle
No, svetovni trg utekočinjenega zemeljskega plina je že sicer v zadnjem letu močno narasel. Cene energentov v Nemčiji pa se že brez ukrajinske krize neprestano povečujejo zaradi splošno znanih načrtov nemške stranke Zeleni (Grünen) glede brezpogojnega zavzemanja za uporabo obnovljivih virov energije. Trenutno vlagajo “v manjšo porabo in večjo učinkovitost.” Pa karkoli že to pomeni v njihovih glavah.Dejstvo pa je, da je bilo ob pomanjkanju dejanskih energentov enormnemu skoku cen le-teh in hkratnem zelenem prehodu, ponovno potrebno poseči po ukrepihznanih iz socializma. Vsi zaposleni zavezanci za dohodnino prejmejo enkratni pavšalni znesek v višini 300 evrov, samozaposleni pa prejmejo akontacijo akontacije dohodnine. Podvaja se že določeno enkratno plačilo v višini 100 evrov za prejemnike socialne pomoči, pomoči pa bodo poleg prejemnikov socialnih prejemkov upravičeni tudi otroci. Za vsakega otroka bo nemška vlada poleg otroškega dodatka izplačala 100 evrov. Zelena preobrazbav vsem svojem “za dobro ljudi” sijaju. Človeka narediti revnega in odvisnega od državnihpomoči.
Nič posebnega. Vsaj ne tistega kar bi bilo v korist ljudi, torej državljanov držav članic EU. Nasprotno. Predpisi EU se bodo namreč že v letu 2023 spremenili v birokratske pošasti in to na področju, na katerem je zaradi močno ovirane oskrbe že čutiti pomanjkanje – kmetijstvu.
Verjamem, da marsikdo od bralcev tega ne bo verjel, oziroma mu bo zelo težko uspešno prebaviti sledečo bistroumno idejo evropskih birokratov. Poleg že tako hitro naraščajočih cen energije, gnojil in krme, se je Evropska unija odločila, da bo subvencionirala kmete, ki se bodo odpovedali 4% predelovalnih površin. Vojna v žitnici Evrope že tako jasno kaže, kako groteskno je v teh časih zapreti rodovitna tla na podnebno ugodnih lokacijah in pustiti neobdelana zemljišča neizkoriščena za hrano ali energijo. Ozka grla v oskrbi se bodo ob plinu in nafti tako še dodatno izrazila tudi pri hrani oziroma živilskih izdelkih. Z letom 2023 Evropska komisija namreč načrtuje še dodatno oslabitev samozadostnosti državljanov Evropske unije. Vsaj 4 odstotki predelovalnih površin naj namreč ostanejo brez ozelenitve. Gre za ekološke, “zelene” razloge. Ja, Zelena preobrazba. Da bo ta del površin postal zanemarjen, obenem pa ne bo nikakršne koristi za naravo je v teh časih kolektivni samomor, opozarjajo strokovnjaki. Tudi, če se po kratkem času te površine vrnejo v obdelavo je namreč potrebnih toliko več herbicidov. To pa je ekonomsko in ekološko sporno. Vendar to “zelenih reformatorjev” ne moti.
Vedno pogosteje se sprašujem, če živim med popolnimi birokratsko-diplomatskimi idioti, ali pa res želi en odstotek vladajočih elit z vso silo, brezkompromisno zavladati nad preostalimi devetindevetdeset odstotki prebivalstva in urejati življenje na svetu po lastni volji. Če je to zadnje, povsem razumem, da jih prav nič ne moti, da bo prebivalstvo držav članic Nata in predvsem Evropske unije kmalu morda doživelo najhujšo gospodarsko krizo po 50 letih.
Menite, da se avtokratski režim kar nekega lepega dne odloči in javno razglasi, da bo od sedaj naprej pač teroriziral, mučil, segregiral in pobijal nedolžne ljudi?Ljudje, ki so doživeli tak sistem vedo povedati, da je za njegovo uveljavitev potreben določen proces. Tisti, ki so bili že rojeni v avtokracijo pa običajno niso imeli niti možnosti razviti kritične miselnosti, saj ni bilo na voljo informacij, ki bi jim omogočile vsaj podvomiti v to kar jim je bilo praktično od rojstva vcepljano v glavo. Oblast jih je naučila verjeti, da sama najbolje ve kaj je dobro za njih in da je tu zato, da jih ščiti. Tisti na oblasti so poskrbeli, da so množice vedno in povsod slišale le uradno potrjeno stališče. Za “dobro ljudi” je bilo v takšnih režimih vedno potrebno utišati vsa nevarna drugačna mnenja.
31.03.2022
Piše: Domen Gorenšek
Kako prepoznati avtokrata?
Predstavljajte si življenje pod okriljem znanih avtoritarnih režimov. Vzemimo za primer režim Pol Pota, voditelja Kambodže v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali bolje, še vedno trajajočo vladavino korejske dinastije Kim. Menite, da bi bili med uporniki? Bi bili na strani svobode govora, izražanja misli? Verjetno ne. Obstaja precej velika verjetnost, da bi skupaj z večino ponosno in glasno podpirali režim. Izrazita manjšina zaradi osebnih koristi, ostali pa zaradi zaslepljenega prepričanja ali strahospoštovanja.
V resničnem svetu avtokrati niso hudobne podobe iz risank, katere tudi otrok že po videzu pravočasno spozna kot zlobne. Ljudje večinoma avtokratov in njihovih teženj sploh ne prepoznajo dokler ni prepozno. Sprva so heroji ljudstva, ki javno nadvse radi poudarjajo skrb za dobrobit ljudi, za družbo. A to je le krinka. Gre za dobro naučeno javno podobo, za katero pa se skriva temna plat. Nezmožnost čutenja, izražanja empatije do soljudi, kompleks boga, neupoštevanje splošno sprejetih družbenih norm in pravic drugih ljudi ter popolna odsotnost občutka obžalovanja ali krivde. Te ljudje so običajno tudi precej nagnjeni k nasilnemu vedenju. Ta značilnost pa se v javnosti manifestira šele takrat, ko imajo že dovolj močno podporo ljudstva in ne gre vse po njihovem, večkrat nadvse izprijenem načrtu. Takrat je običajno že prepozno karkoli spremeniti.
Novodobni avtokrati
V zadnjih letih smo priča vzponu podobnih režimov v državah zahodnega sveta. A vendarle obstaja pomembna razlika s klasičnimi diktaturami. V novodobnem primeru te oblike vladavine ne gre za heroje naroda, revolucionarje, pač pa za ljudi, ki se morda na volitvah predstavljajo kot liberalci, borci za človekove pravice ter za ljudi, ki zavzemajo določene položaje v mednarodnih organizacijah s sicer humanitarnimi in demokratičnimi nazivi. Oboji so močno finančno in medijsko podprti s strani elit pri čemer zadnji sploh niso izvoljeni, pač pa kar direktno postavljeni na oblast. Menim, da je izraz kolektivno korporativna avtokracija kar primeren za čas in kraj v katerem živimo, saj nam dejansko vlada neizvoljena manjša skupina ljudi, ki ima v lasti močne korporacije, katerih lovke dokazano segajo tudi v mednarodne organizacije in, ki je prevzela pravzaprav neomejeno oblast.
Skupno dobro ter “deli in vladaj”
Avtokrati so bili nemalokrat v zgodovini deležni vsesplošnega oboževanja. Celo s strani ljudi katere so na koncu zlorabili in med katerimi so bili številni dejansko dobronamerni in iskreni oboževalci. Avtoritarna oblika vladanja je med ljudmi pogosto priljubljena, uporniki katere večina prezira in zaničuje, pa so redki. Ampak kako je mogoče, da so avtokrati oboževani?
Prav vsi totalitarni režimi v zgodovini so gradili svoj vzpon s pomočjo zadnjih dveh let vsem še kako dobro znane besedne zveze – “skupno dobro“. Vse kar so počeli je bilo zgolj v dobrobit družbe, za zaščito ljudi, za ohranitev reda in miru pred zunanjimi ali notranjimi sovražniki družbe. Sovražniki so praktično vedno nevidni. Mnogi ljudje temu dejansko nasedejo, saj “širše slike” ne opazijo. Množice ljudi tako avtokrate iskreno podpirajo, neposlušneže in upornike pa vidijo kot popoln izvor zla, ki najeda urejeno družbo in si zato zaslužijo kakršno koli kazen, ki jim jo naloži država oziroma pod masko le-te avtokrat na oblasti. Vse za “skupno dobro” torej.
Diktatorji, preden se lotijo disidentov oziroma upornikov, le-te vedno najprej prikažejo kot neposlušne, sebične sovražnike ljudstva. Kot grožnjo urejeni družbi, “skupnemu dobru”. Medtem zvestim in poslušnim podanikom dnevno laskajo. Oni so namreč odgovoren, inteligenten, skrben in sočuten del družbe, ki predstavlja hrbtenico le-te in na katere je ta družba kot celota lahko ponosna. Oni so tisti, ki se plemenito žrtvujejo za skupno dobro. Oni so tisti pokončni državljani, ki naredijo vse, kar se jim ukaže. Privilegirani uradniki avtokratskega sistema in posebej izbrani strokovnjaki množicam neprestano pridigajo, da zelo resnična nevarnost ogroža njihovo državo, njim bližnje, njihov način življenja in celo njihov obstoj. Tako se podzavestno, v glave množic počasi zasidra tudi smiselnost potrebe po širitvi avtoritarnega nadzora in vpliva v družbi, saj ji v nasprotnem grozi neviden, a še kako nevaren sovražnik. Dnevno se ljudem ponavlja, da so vsi, ki podvomijo v strašljive podobe ali zgodbe, ki jih oblast predstavlja družbi in, ki ne odobravajo avtoritarnih rešitev le nevedni, brezbrižni, celo duševno nestabilni ali še kaj hujšega. Neposlušni skušajo škodovati poslušnim, dobrim in spoštovanim državljanom. Ponovno, škodovati skušajo “skupnemu dobru”.
Razkol
Z namenom izogniti se temu, da bi široke množice podvomile v legitimnost njihovih dejanj, avtokrati torej potrebujejo množice “opranoglavih” oboževalcev, ki bodo neposlušne ljudi javno zaničevale in poniževale ter obsojale motive vseh, ki se ne podredijo pričakovanjem vladajoče elite. Družinskega člana na primer, ki morda razmišlja izven zastavljenih okvirov, ki jih družbi odredijo s strani vladajoče kolektivne avtokratske elite bodisi v lasti ali vsaj dobro plačani množični mediji, je potrebno prikazati kot sovražnika družbe, celo kot nekoga, ki s svojimi nesprejemljivimi in neodgovornimi odločitvami neposredno ogroža celo svoje najbližje.
Naj na tem mestu opozorim na neprestano, usklajeno javno obtoževanje glede neodgovornega ravnanja vseh, ki so zavrnili “cepljenje” zoper COVID-19. “Odgovorni bodo za smrti svojih bližnjih in drugih ljudi,” je s strani politike, izbrane stroke in njihovih apologetov rohnelo po družbenih omrežjih in po TV ekranih ter se obenem javno zgražalo in se spraševalo, “kaj za vraga je narobe s temi ljudmi”. A to ni nič novega. S perpetuiranim medijskim poudarjanjem neodgovornosti in s pozivanjem k nestrpnosti do določene skupine ljudi, ki imajo “družbeno nevzdržne ideje”, se vcepi strah in nezaupanje med same družinske člane. Na ta način se doseže nezaupanje in razdor v nuklearnih družinah, ki predstavljajo osnovno celico zahodne civilizacije. Razdor se lahko odrazi bodisi po generacijski ločnici »mati-hči«, »oče-sin«, ali po horizontali »brat-brat (sestra)«. Še najbolje pa je, če se oboje zgodi hkrati ali vsaj z določenim, ne preveč oddaljenim časovnim zamikom.
Koherentnost družine je torej prvo kar mora pasti. Ko je razdor v družinah dosežen, se to osnovno družbeno celico nadomesti z idejo države, družbe kot skrbne matere. Narod med seboj skregaš po istem principu kot družine, pri čemer potrebuješ vsaj 70%, bolje seveda 80% in več zaslepljenih članov družbe. Divide et impera. Znan način vladanja torej. A, če res hočeš doseči takšno večino privržencev potrebuješ močan propagandni ustroj, ki bo dnevno forsiral tvojo agendo, obenem pa zagotovil kar najobsežnejšo, po možnosti popolno cenzuro informacij, ki bi lahko škodovale tej agendi. Predpogoj za dosego tega cilja je seveda denar ali druge ugodnosti, ki jih ponudiš ljudem na pravih položajih. Te bodo tako poslušno izvrševali vse kar se jim naroči. Pri nekaterih zadostuje tudi zgolj izsiljevanje z nečem nečednim kar o njih veš in bo prišlo na dan, če ne bodo pridno in slepo ubogali. Z naštetimi metodami si tako kupiš medijsko enoumje, izbrano stroko, nastavljene mnenjske voditelje, večkrat pa je vsaj v sodobnem času, ko so informacije dostopne vsem, dobrodošla tudi pomoč močnih korporacij iz tujine, ki bodo ustrezno filtrirale informacije do katerih bo posameznik lahko dostopal.
Po izpolnitvi teh pogojev je država v kateri naj bi imelo oblast ljudstvo, že povsem blizu temu, da kot takšna obstoji zgolj še na zemljevidu in na papirju. Volitve postanejo performans, saj državo dejansko vodijo od nikogar izvoljeni nastavljeni možje in žene iz raznih naddržavnih, mednarodnih organizacij in korporacij, ki so med seboj personalno, interesno in finančno prepletene. Izvoljeni predstavniki ljudstva, ne glede na to iz katere politične opcije ali stranke prihajajo in, ki so pogosto s strani teh istih organizacij tudi sami predhodno “šolani” za voditelje držav, tako na podlagi performansa svobodnih in poštenih volitev postanejo zgolj še izvrševalci odločitev »elite«.
Od indoktrinacije, zaničevanja in cenzure…
Tisti, ki so na oblasti, nikakor ne smejo dopustiti, da bi množice sploh pomislile na možnost, da imajo ljudje, ki se upirajo morda utemeljen razlog, da jim je mar in, da se morda vendarle borijo za pravo stvar. Zato je potrebno neposlušne prikazati kot neumne, neodgovorne, naravnost zle. Avtokrati nikoli ne dovolijo, da bi bili disidenti videti le kot ljudje, ki imajo iskreno drugačno mnenje. Da bi se temu izognili se preko svojih medijskih in mnenjskih marionet zelo potrudijo, da očrnijo, cenzurirajo in utišajo vsa nasprotna mnenja tako, da množice nimajo možnosti slišati mnenj teh drugih ljudi. Če bi bili namreč ljudje izpostavljeni tudi nasprotnim mnenjem, konkurenčnim idejam, bi lahko spremenili lastno mnenje. To pa je za avtokrate najbolj nevarno. Zato je treba vse skeptike ali kritike oblasti demonizirati, njihova prepričanja izkrivljeno potvoriti, jih nato zaničevalno opisati ter jih tako v očeh zaslepljene javnosti očrniti.
Se spomnete kot lajna ponavljajočih se besednih zvez “zaupaj znanosti, zaupaj stroki” ter “cepiva so varna in učinkovita“? Kaj od vsega tega je še ostalo pred četrtim odmerkom? Zaupanje? varnost? Morda učinkovitost?
Če ste pozabili, poslušajte in bodite pozorni kolikokrat se ponovijo fraze “zaupaj znanosti, zaupaj stroki”, “cepiva so varna in učinkovita”…: https://anchor.fm/domen-gorensek
V pravu poznamo določene dokazne standarde. Višji kot je nek dokazni standard v posamezni zadevi dosežen, bližje uspehu si. Poleg tega poznamo tudi dokazno breme. Katera stranka je torej tista, ki je dolžna v posameznem primeru kaj dokazati. Ne predstavljam si sodnega postopka, pa naj bo civilni, kazenski, gospodarski ali katerikoli drug postopek, tekom katerega ne bi predložil nobenega dokaza, pač pa ves čas postopka ponavljal zgolj “zaupajte moji stranki” ter obenem pričakoval uspeh. Prepričan sem, da bi se zadeva kaj hitro zaključila. Zagotovo ne v prid moji stranki in najverjetneje s kakšnim zaskrbljenim vprašanjem sodnice “Odvetnik, je z vami vse v redu?”.
Do leta 2020 sem mislil, da je zaupanje v nekaj ali nekoga dejansko rezervirano za osebno odločitev vsakega posameznika komu in kaj bo zaupal. Običajno se namreč zaupa družinskim članom in dobrim prijateljem. Da je potrebno zaupati v znanost, pa sem prvič slišal ob pojavu “cepiv” zoper COVID-19. Takrat sem spoznal, da se od nas ob cenzuri nasprotnih mnenj pričakuje popolno zaupanje v nekaj kar si pustiš vbrizgati oziroma celo pustiš, da se vbrizga v telo svojega otroka. Vsak pomislek, ki ga izraziš je odveč, družbeno nezaželen in moteč.
Znanost v času indoktrinacije in cenzure
Znanost od konca leta 2020 tako očitno temelji na zaupanju in cenzuriin ne več na skrbnem opazovanju in preskušanju teorij s preskusi. Ne na znanstveni metodi torej.Kakšen dokazni standard je to? Ničeln seveda, nevreden vsakega resnega premisleka. Dokazov v učinkovitost in varnost cepiv pač še ni bilo, zato je bilo vse kar sta lahko politika in izbrana stroka dan za dnem izustili le to, da naj zaupamo, saj oni že vedo, kaj je dobro za nas. “Zaupaj”, “skupno dobro”, “neodgovorni necepljeni, ki ogrožajo druge”, “oblast je tu, da nam pove kaj je za nas najboljše”. Na kakšen sistem nas to spominja?
Vir: RTV SLOVENIJA- Novinarska konferencaVir: Državni svet RSVir: Dnevnik, Del uradnih odgovorov JAZMP
Razumem, da so “cepiva” nova in še vedno v fazi kliničnih preskušanj, a pričakoval bi, da se to pošteno pove. Namesto tega se je na odgovorna mesta in za govorce postavilo osebe, ki so s ponavljanjem vedno istih fraz in neprestanim zapadanjem v nasprotja sami s seboj medtem, ko se jim je zgodba pred očmi naroda podirala, prej izpadli kot klovni namesto, da bi izpadli zaupanja vredni strokovnjaki. Ko sem ugotovil, da se vsa “cepiva” dejansko nahajajo v tretji klinični fazi in, da gre torej za “real life” eksperiment, sem si rekel, “zakaj bi zaupal ljudem, ki mi dnevno lažejo in prikrivajo dejstva, grozijo in strašijo ter obenem cenzurirajo in zasmehujejo nasprotna mnenja, med drugim tudistrokovnjakovz referencami, kakršnih sami ne bodo nikoli dosegli”?
No, dokazov se je sedaj nabralo že kar nekaj. Pa ne toliko tistih o varnosti, pač pa o učinkovitosti. Glede varnosti “cepiv” namreč dokazi v konkretnem primeru le stežka ugledajo luč sveta. Očitno gre za tako težko opravilo, da ima počasi že slavna britanska strokovna revija BMJ vsega dovolj. Pfizer namreč neupravičeno zavlačuje z objavo podatkov, zato tuja stroka zahteva, da se končno objavijo neobdelani podatki iz (pred)kliničnih testiranj.
Kaj pa učinkovitost? Na dokaze glede tega dela “zaupanja” nam ni bilo potrebno dolgo čakati. Vsa učinkovitost “cepiv” je razvidna in vsem na očeh. Potreben bo namreč že četrti odmerek, pravijo. “Česa”, se ponovno vprašam? Tistega istega pripravka, ki se je po prvih treh odmerkih izkazal za neučinkovitega? Tistega pripravka, ki naj bi bil izdelan za sev, ki že davno več ne cirkulira v družbi?Tistega, ki se še vedno nahaja v tretji klinični fazi? Vsa učinkovitost prvih treh odmerkov “cepiva” se odrazi že z enostavnim obiskom spletne strani Sledilnik na kateri lahko brez vsakega problema vsak posameznik odkrije trenutno dejansko stanje glede učinkovitosti “cepiv”.
Ne dvomim, da se bodo ponovno pojavili očitki tipa “ne znaš pravilno odčitavati grafov”. V redu. Vem kolikšen delež precepljenosti imamo, pismen sem, prav tako pa tudi opravilno sposoben. Ne potrebujem znanstvenih razlag in prepričevanja o tem čemu so namenjena cepiva. Vem, da so bila do leta 2020 cepiva namenjena imunizaciji in preprečevanju širjenja okužb, od takrat dalje pa vsakih nekaj mesecev nečemu drugemu, kot je na sarkastičen način predstavljeno na spodnji sliki.
Vir: Objave na platformi Twitter
S polno hitrostjo naprej, ne glede na vse!
No kljub vsemu so se predstavniki izbrane stroke in NIJZ očitno kolektivno odločili, da se bodo še naprej norčevali iz intelekta državljanov in preizkušali njihovo potrpljenje, množični mediji so se odločili, da še naprej ne bodo zastavljali neprijetnih vprašanj glede smiselnosti cepljenja z neučinkovitimi “cepivi” in bodo proti plačilu raje nadaljevali z igranjem vloge uporabnih idiotov, določena stanovska organizacija pa se je odločila, da bo po vzoru pravih pravcatih avtokratov še naprej izvajala pogrome nad svojimi neposlušnimi člani.
Posvetovalna skupina je tako prižgala zeleno luč za drugi poživitveni odmerek, NIJZ pa je v program cepljenja in zaščite za leto 2022 uvrstil tudi “cepljenje” proti covidu, torej z neučinkovitim “cepivom”, s “cepivom” zoper sev, ki več ne kroži v družbi, s “cepivom”, ki se poleg vsega naštetega nahaja šele v 3. klinični fazi preskušanja. Epidemiologi iz NIJZ tako v programu predlagajo, naj se “cepljenje opravi predvsem pri zaposlenih v zdravstvenih in socialnih ustanovahter pri drugih zaposlenih, ki so pri svojem delulahko izpostavljeni okužbi z virusomsars cov-2 ali bi jo pri svojem delu lahko prenesli na druge“. Briljantno nora dikcija vredna scenarija za kakšno angleško Sitcom nadaljevanko. Po takšni dikciji bi pogojno morda lahko necepljen ostal le čez zimo dežurni meteorolog na Kredarici. Program sicer čaka le še na podpis ministra, katerega pa zagotovo ne bomo dočakali v predvolilnem času. To si upam trditi.
Vir: RTV SLOVENIJA, predvolilno soočenje
No, kakorkoli že. V kolikor bi delodajalci, za katere hrbet sta se s predstavljeno dikcijo Programa cepljenja skrila država in NIJZ, takšno cepljenje dejansko zahtevali od svojih zaposlenih, bi delovnopravne posledice, ki bi zadele delavce, ki bi to “cepljenje” odklonili, zagotovo padle na sodišču. No, vsaj v stari dobri normalnosti. Cepiva namreč dokazano ne preprečujejo ne okužb in ne prenosavirusa. To sedaj priznava že tudi sama izbrana stroka. Zato je že sama dikcija ” zaposleni, ki so pri svojem delu lahko izpostavljeni okužbi z virusom sars cov-2 ali bi jo pri svojem delu lahko prenesli na druge” oksimoron prav posebne vrste.
Vir: Dnevnik, sobota 26.03.2022
*Zgolj opomba. Freud je zapisal: ” Definicija norosti je, da ponavljaš vedno eno in isto stvar ter ob tem pričakuješ drugačen rezultat“
Strah spregovoriti na glas v 21. stoletju…
Celo v domnevno naprednih državah kakršne naj bi bile države zahodne Evrope, si žal premnogo ljudi ne upa reči ali storiti ničesar, da bi se pravočasno uprla lažem in oblastni narativi. Njihov običajni izgovor je, da si ne morejo privoščiti, da bi se oglasili, da imajo preveč za izgubiti. Tako na primer sedaj že več pripadnikov določene stroke, ki so “spregledali”, mirno prenaša sprevrženo znašanje nad poklicnimi kolegi, morda znanci ali celo nekdanjimi prijatelji, čeprav vedo, da to kar z njimi počne neka stanovska organizacija, “ugrabljena” s strani politike, nikakor ni prav. To pa vam bodo potrdili le na samem, na štiri oči: “Saj bi javno povedal ampak…saj razumeš…, ne morem si privoščiti…”. Povedo še, da sedaj tudi oni že razmišljajo podobno, da gre dejansko že za popolno farso, da se je zdravilo z neustreznimi zdravili in večkrat prepozno, da celotno obdobje ni bil bistveno spremenjen protokol zdravljenja in, da so se pač na začetku motili, saj niso vedeli s čem imajo opravka. Povsem logično. Na začetku dejansko niso vedeli s čem imajo opravka, a sčasoma so vendarle prihajale informacije s čem bi veljalo poskusiti bolnike pravočasno zdraviti. Žal pa v skrbi za lastno dobrobit večina teh ljudi javno še vedno ne želi spregovoriti, pač pa raje še naprej sledijo kot dobro vzgojeni kužki, ki želijo ustreči svojim gospodarjem.
Nekateri mladi in pogumni zdravniki so se že ob samem začetku pandemije javno začeli spraševati o ustreznosti protokola zdravljenja te bolezni.
Obstaja seveda tudi tip ljudi, ki brezkompromisno ubogajo svojo politično avtoriteto. Kot pripadniki zmagovite opcije se počutijo moralno krepostni in superiorni ter z veseljem v vsej svoji slepoti izpolnjejo vsak ukaz svojih političnih vladarjev. Čutijo celo globok ponos na svojo podrejenost in globok prezir do vsakogar, ki ne deli njihove slepe vere in poslušnosti. Po drugi strani pa obstajajo tudi dobro plačani mnenjski voditelji, ki imajo od vsega tega osebno korist.
Kaj pa povsem povprečni ljudje, ki nimajo prav nobene koristi?
Teh priznam, ne razumem. Podrejanje in tiščanje glave v pesek je namreč zgolj posledica dejstva, da so bodisi prestrašeni ali pa nevedni, lahkoverni in ubogljivi. Nekateri skušajo v privatnih pogovorih svojo pokornost in vodljivost prikazati celo kot vrlino. Verjetno pa je zgolj lažje, varneje in udobneje verjeti v to kar mislijo, da dejansko verjame večina. Ko so se drugi skušali zoperstaviti očitnim lažem, se je bilo enostavneje odločiti za tiho sledenje množici, ne da bi se za trenutek vprašali o smiselnosti večkrat še tako abotnih diktatov in ukrepov. S tem so nevede prispevali k pospešenemu uveljavljanju avtoritarnega sistema in sprejemljivosti cenzure. Svobodo, dejansko zdravje soljudi ter lastno varnost in varnost svojih otrok so morda raje nezavedno zamenjali za trenutno navidezno udobje. Poslušnost in pokornost pa žal ni prav nikogar zaščitila. Bodo te ljudje še naprej nekritično ponavljali karkoli jim reče gospa ali gospod na Dnevniku ob 19h, ali bodo nekateri še pred četrtim odmerkom, drugi pred petim, tisti zadnji pa vsaj pred devetim odmerkom zmogli reči “dovolj je”?
Posebna vrsta: formalno “cepljeni” avtokrati
Moralno dno družbe vsaj zame predstavljajo nekateri mnenjski voditelji in politični navijači, tudi na družbenih omrežjih, ki sami morda sploh niso “cepljeni” zoper COVID-19. Namesto, da bi bili te ljudje vsaj tiho, raje vehementno javno pljuvajo po necepljenih in opozarjajo na njihovo družbeno neodgovornost. Ob tem se poslužujejo najbolj ogabnih nazivov za ljudi, ki se dejansko niso cepili in so za razliko od njih ostali načelni. V bistvu gre v primeru takšnih ljudi za strahopetce, ki v svojem zlaganem udobju “polno cepljenega” drugim pridigajo o morali in odgovornosti. Gre za nevretenčarje prav posebne vrste. Kljub zavedanju, da to kar se dogaja ni normalno in so torej tudi sami pravočasno posumili v “varnost in učinkovitost”, s svojimi sovražnimi javnimi nastopi proti necepljenim še dodatno vnašajo razdor v že tako razdeljeno družbo. Veliko takšnih je verjetno v zadnjih tednih začasno presedlalo in sedaj hujskajo k eskalaciji vojne v Ukrajini, pri čemer jim ni prav nič mar za posledice. Ne verjamete, da so tudi takšni ljudje med nami? Je tudi to teorija zarote? Kot želite.
Kaj bo opravičilo takšnih ljudi? Predavajo o “zaupanju v znanost” v katero sami niso zaupali ter nato kričijo “slava Ukrajini“,ker je to zanje osebno in morda trenutno politično oportuno. Kaj bo torej opravičilo teh popolnih hipokritov vrednih vsega pomilovanja. Tem ljudem namreč ni mar ne za življenja cepljenih ali necepljenih kot tudi ne za ukrajinska ali ruska življenja. Takšni ljudje, ki sicer posedujejo vse karakteristike avtokrata z narcistično osebnostno motnjo, v resnici izpadejo le uboge, prestrašene ovčke. Ne glede na položaj, ki ga morda zasedajo in ne glede na izobrazbo. Ljudje, ki zlagano navzven prikimavajo cenzuri in se “igrajo” vojno hujskaštvo iz udobnosti svojega naslonjača, vse na plečih drugih ljudi, obenem pa se celo sadistično navdušujejo ob zavedanju, da smo morda priča tektonskim družbeno civilizacijskim spremembam, ki lahko negativno zazanamujejo še naslednje generacije, zaslužijo zgolj popoln prezir.
Ostalim, na primer novinarjem, ki ne zastavljate neprijetnih, a še kako pomembnih vprašanj politiki in stroki in ne povzdignete glasu čeprav imate to moč, pa zgoj še nekaj prišepnem - uživajte v avtokraciji. Je že pred vrati... samo Reuters vam tega še ni sporočil - Zaupajte mi!
Sem Slovenka, ki živi v Nemčiji, natančneje v Berlinu. Delam v gostinstvu. Moja nemščina še vedno precej šepa, za tečaje in šolo nisem bila nikdar navdušena. Preveč trmasta in pametna, pravi ponosna mati. Srednješolsko izobrazbo gimnazijskega maturanta sem nekako uspela spraviti v žep, študija umetnosti nisem končala, saj me je klicalo življenje, ki ga je bilo potrebno uživati z veliko žlico. Nisem torej visoko izobražena, po družbenih normativih verjetno mejim že na precej neuporaben profil. Imam pa veliko srce in verjetno tudi to nekaj šteje. Če ne drugje, pa vsaj med prijatelji in upam, da tudi takrat, ko bo zame prišel sodni dan in bom hotela prestopiti nebeški prag.
Piše: Ines Prosenc; 25.03.2022
V Berlin sem se preselila pred sedmimi leti. Po nemških standardih sodim v socijalno občutljiv razred, v Sloveniji pa bi po teh normativih padla v kategorijo srednjega razreda. Kot “osebek, ki prihaja od nekje tam doli”, sem s svojim standardom v Nemčiji zadovoljna – nisem pa zahtevna. Imam vse kar potrebujem in še za kak priboljšek se tu pa tam najde. Svoje izkušnje v Nemčiji vam lahko podarim skozi oči in doživljanje malega “necepljenega” človeka, na katerega sistem neusmiljeno pritiska. V krempljih tega sistema smo se znašli vsi, cepljeni ali pa ne. Kot ljudje in družba smo razdvojeni, sistem pa brez milosti pritiska na vse. Vsak nosi svojo zgodbo, mnenja se krešejo na vse strani. Vem, da vseh “cepilcev” ne moremo metati v isti koš. Prav tako ne “anticepilcev”. Recimo, da skozi svoje oči delim ljudi na tiste, ki nam je mar in na tiste, ki jim ni. Vem, da deliti ljudi na te in one ni lepo. Ampak kot je rekel Buldožer ”Pljuni istini u oči” si priznam, da tako razsvetljena pač še nisem, da v mojih očeh ne bi obstajali te in oni. Tisti, ki se borimo in tisti, ki se ne. Ko bo svetu zavladal mir (če bo), si bomo že nekako podali roke in živeli v sožitju. Upam. Znašli smo se v situaciji, kjer smo se enako misleči morali povezati, da nam je lažje. Beremo in poslušamo bloge in streame pravnikov, intelektualcev, zdravnikov in vseh ostalih borcev, ki si upajo spregovoriti, povezujemo se v skupine, ki jih Veliki brat rad cenzurira ali celo izbriše in prepove. Imamo svetovno krizo in (skoraj) vsi trpimo. Cenim vse cepljene in necepljene bojevnike, ki premorejo kritičen pogled na situacijo in pomagajo brcati in grizti skozi sistem, ki nas neusmiljeno tepta. Hvala vam iz srca! V naslednjih vrsticah vas vabim na sprehod po Nemčiji skozi moje oči in doživetja v tej krizi.
Nemška mentaliteta
Drugačni so, ni kaj. Mi ”bolj z juga” smo bojeviti in vročekrvni, Nemci pa so tehnični in hladne krvi. Oni nas vidijo kot tiste iz ”tam dol” kjer ljudje neradi ubogajo in radi kršijo pravila, ker jim je to zapisano v krvi. Mi pa njih doživljamo kot tiste, ki se jim red in disciplina pretakata po genih. Ordnung und Disziplin po nemško. Tudi smisla za humor nimajo. Oni pa našega vidijo kot preveč sarkastičnega ali celo brutalnega. Svoj humor večinoma delim z drugimi, ki so pripadniki drugih narodnosti – bivših Jugoslovanov se najde precej, tudi s Poljaki in ostalimi vzhodnimi Evropejci smo nekako na podobni valovni dolžini. Nemci svoji vladi zaupajo. Mi našo večinoma preziramo. Je za razumeti. Če bi nas naša vlada vodila v ”finančno blagostanje” in varnost, kot jo imajo Nemci, bi ji tudi mi verjetno bolj zaupali. Smo pa dobri delavci in to imajo Nemci radi. To pa je tudi skoraj edino področje kjer pridemo skupaj. Po mentaliteti smo bolj kompatibilni z nekdanjimi vzhodnimi Nemci. Tudi danes je razlika med nekdanjimi vzhodnimi in zahodnimi Nemci še vedno opazna. To se je pokazalo tudi v covid krizi. Vzhodni Nemci so se izkazali za veliko bolj skeptične in nezaupljive. Živeli so namreč v precej drugačnem sistemu kot njihovi zahodni bratje. Naštela sem nekaj stereotipov, zdaj pa poglejmo, kako je to izgledalo v praksi in vskadanjem življenju malega človeka.
“Anticepilci” so nacisti
Prav ste prebrali. Nacisti. Precej pomemben del nemške mentalitete je tudi tako imenovani Deutsche Angst(nemški strah), vzrok pa se skriva v delu zgodovine, ki se ga Nemci globoko sramujejo – saj veste, tisti del, kjer so zapisani Hitler in Židje. Priznam, da tega dela njihove mentalitete pred to krizo nisem poznala in opazila.Upam pa trditi, da je njihova vlada v tej krizi dobro izkoristila ta psihološki manever. Desnica je v Nemčiji neke vrste tabu, v parlamentu imajo zgolj eno desničarsko stranko, ki se imenuje AfD (Alternative für Deutschland). AfD je v opoziciji. Po letu 1953 je AfD prva desničarska stranka, ki je leta 2017 dobila mesto v Bundestagu. Tu in tam v kakšni regiji prevladujejo njeni privrženci, ki jo zvesto volijo, nekateri pa ji podelijo svoj glas bolj iz protesta. Večina nemškega prebivalstva gleda na njene privržence s prezirom. Svojo naklonjenost ji izkazuje tudi nekaj desničarskih skrajnežev, ki pa so po svoji ideologiji res nacisti. Vsekakor ne gre posploševati, da so vsi podporniki te stranke nacisti. Nekaj jih pa je in ti mečejo precej slabo luč tudi na ostale. Ne samo na ostale podpornike AfD ampak tudi na vse “covid skeptike” in “anticepilce”. Kako to? Zelo preprosto. V Sloveniji se pravzaprav ne moremo pohvaliti niti z eno parlamentarno stranko, naj bo to v koaliciji ali opoziciji, ki bi se javno izrekla ali opredelila proti covid politiki. Nemci imajo eno. In to je AfD. Če ta dejstva na zelo preprost način prenesemo v slovenski prostor, bi slika izgledala nekako tako: V Sloveniji bi recimo v zadnjih dveh letih covid krize vladala levica, Janša in njegovi podporniki pa bi bili edini, ki bi tej politiki nasprotovali in svoje nasprotovanje tudi zelo razumno argumentirali, kot to počne nemška AfD. Protestniki bi bili janšisti, v Nemčiji pa imamo gibanje Querdenker, za katerega velja, da je rado desničarsko naravnano in si nekaj niti prepleta tudi z AfD in NPD (Nationaldemokratische Partei Deutschland), o kateri bom na kratko nekaj povedala na koncu. Če dodamo še, da bi bilo nekaj teh “janšistov” še častilcev kljukastega križa, dobimo za rezultat precej grenko jabolko, v katerega smo morali ugizniti “covid skeptiki” in “anticepilci” v Nemčiji. Zlivanje medijskega žolča na anticepilce poznamo tudi pri nas v Sloveniji in mislim, da je ni evropske države (in tudi širše), kjer “anticepilci” v zadnjih dveh letih ne bi bili poniževani, cenzurirani, obtoženi ubijanja babic, označeni za skrajno neinteligentne ravnozemljaše, teoretike zarot in še marsikaj. Koliko naših zarotniških teorij se je do sedaj izkazalo za resnična dejstva ni pomembno. Še vedno smo idioti, čeprav smo imeli večinoma prav. Vse to smo doživeli tudi v Nemčiji, tukajšnja vlada pa nam je v to čorbo podtaknila še nacizem, ki Nemcem nažene strah v kosti. Res čudovito.
Ker tudi sama premorem nekaj vročekrvnega temperamenta, sem se na družbenih omrežjih izopstavila in začela odkrito govoriti in objavljati stvari, ki so v meni zbujale skepticizem do celotnega dogajanja. Še večjo vlogo kot temperament pa je pri tem odigralo moje nestrinjanje s spletkami, lažmi, manipulacijami in ustrahovanji, ki so se jih vse vlade tega sveta polastile za izvajanje psiholoških manevrov in pritiskov na nas ovčice. Dokaj kmalu mi je bilo opaziti, da smo Slovenci precej ”posvinjali” Facebook platformo s svojimi mnenji in zelo aktivno delili informacije in razne teorije. Vam zaupam koliko mojih nemških FB prijateljev je delilo take novice? Niti eden. Drži, da se politično vsi držijo stran od desnice ampak vseeno. Niti eden. Opogumljena z nekaj balkanskega temperamenta in kot nekdo, ki stremi k resnici, se na to nisem ozirala. Več žolča sem pravzaprav kasirala od slovenskih gorečih zagovornikov cepljenja. Ves čas sem se trudila ohranjati spoštljivo komunikacijo, ni pa bilo vedno lahko. Čez nekaj časa se je potem v komentarje vendarle prikotalil tudi kakšen Nemec in tako sem dobila v dar tudi “nacistično razodetje” svojega početja. Nekako smo uspeli skomunicirati, da vendarle gre tu tudi za razliko v mentaliteti in potrebno jim je bilo razložiti, da v Sloveniji nisi nacist, če se covid ukrepom in politiki upiraš. Priznam, da se mi nikdar ni dalo pregovarjati, sem se pa iz spoštovanja do drugače mislečih trudila obrazložiti vidik nas segregiranih “anticepilcev” in predvsem prispevati svojo skromno “neinteligentno” malenkost k skupinskemu glasu izobčenih in zasmehovanih. Zdaj, ko smo za nameček dobili servirano še krizo v Ukrajini, sem se pa rajši polastila pravice izklopa komentarjev in kadar nimam blokiranega računa, ”svinjam” dalje po tej diktatorski platformi imenovani Facebook. Ne z namenom prepričevanja kogarkoli v pravilnost mojega mišljenja ampak ponovno kot prispevek glasu še enega ”malega Kitajčka”, ki je v primeru Ukrajine v ozadju žal opazil enak propagandni stroj, kot smo ga deležni pri Covidu. Nisem Putinov oboževalec, prav tako pa ne občudovalec Nata in njegovih skrajno spletkarskih in hujskaških dejanj.
Pogoj PCT (3G) in delovanje sodišč v Nemčiji
Morda smo v Nemčiji imeli v prvi polovici Covid krize za milimeter boljšo politiko, kot v Sloveniji. Javni prevoz smo imeli ves čas, omejitve gibanja na občine niso bile tako stroge, so nas pa nagovarjali naj se ne vozimo sem in tja, če ni nujno potrebno. Nekaj nelogičnosti v ukrepih se je seveda že pojavilo, niso pa bile tako očitne. Vlada je podjetnikom namenila nekaj sredstev za ureditev boljšega prezračevanja, denarne pomoči za zaprta podjetja je bilo več kot v Sloveniji, ne pa dovolj. Predvsem pa so podjetniki čakali na denarno pomoč tako dolgo, da je nekateri niso uspeli dočakati in so svoje poslovalnice prej zaprli. V prvem zaprtju leta 2020, ki je bilo seveda kratko, je pomoč prišla hitro in ljudje se niso razburjali. Drugi lockdown, ki je trajal okoli sedem mesecev pa je bil seveda že druga zgodba. Kot primer lahko navedem svojo delodajalko. Je lastnica bara in restavracije kjer sem zaposlena, vodi pa tudi klub, ki si z restavracijo deli isto blagajno. V vseh sedmih mesecih ni prejela niti centa pomoči. Trajalo je še nekaj mesecev, da je pomoč prikapljala na njen bančni račun. Prispevek pa je bil 75% od nujnih stroškov, ki jih mora plačevati vsak mesec (najemnina, voda, elektrika…). Klub je bil zaprt eno leto, saj so zabavišča zadnja na seznamu za odprtje in opuščanje ukrepov. V tem času je tako pridelala precejšen minus, saj hočeš-nočes, celotni stroški se morajo plačevati redno in naj si še tako stiskaški, nekaj stane tudi zasebno življenje – pa četudi samo ješ, se umivaš in ogrevaš.
Banka Sparkasse, Berlin: “Vaše zdravje si jemljemo k srcu! Za vse obiske poslovalnice velja pravilo PC. Prosimo pripravite potrdilo.“
Iluzija o razumnih Nemcih se je hitro sesula v in prišli smo do točke, ko smo necepljeni postali izključeni iz vsakdanjega socialnega življenja. Slutili smo, da se bo to zgodilo, saj je retorika politikov postajala vedno bolj agresivna. Nimam sicer natančnega pregleda nad vsemi evropskimi državami, mislim pa, da je Nemčija edina, kjer je ustavno sodišče razsodilo, da lockdown ni protiustaven. Tukajšnja sodišča večinoma niso rešila “anticepilcev” niti za milimeter.
Sprva si je vlada s pogojem PC poskušala oprati roke na način, da so podjetnikom ponudili možnost, da se sami odločijio za možnost PC, če to želijo. Trgovci niso najbolj zagrabili, še posebej v nekaterih regijah. Potem so pritisnili na gostince in lastnike klubov. Če so se odločili za pogoj PC, so lahko izkoristili polno kapaciteto. V kolikor so se odločili za pogoj PCT pa so morali omejiti število gostov. Enako je veljalo za klube. V primeru PCT pogoja je klub lahko koristil maksimalno 50% svoje kapacitete, ples pa je bil prepovedan. Velika večina barov, restavracij in klubov se je seveda odločilo za pogoj PC. Tudi to ni trajalo dolgo in vlada je hitro izdala odlok, ko pravice odločanja ni bilo več. Tudi veselje lastnikov QR kode ni trajalo dolgo, saj so zaradi porasta okužb kljub pogoju PC prepovedali ples in polno kapaciteto še njim. Potem pa so klube spet malo zaprli tudi za njih. Da bi se jih čimveč cepilo še tretjič.
Tako je sedaj nekaj mesecev. Pravila se redno spreminjajo, necepljeni se še vedno ne smemo zabavati, pred kratkim pa so nam odprli “kletko” do te mere, da gremo lahko v trgovine brez pogoja PCT, na kavico pa le, če smo lastniki povsem svežega hitrega testa. Cepljeni zdaj lahko spet plešejo, a glej ga zlomka, tudi trikrat cepljeni se morajo za ples testirati. Razočaranje prejemnikov tretjega odmerka ampak, če te pustijo plesati, pozabimo na zamere do oblasti in njihove laži. Sodelavka mi je ob teh sprostitvah rekla: ”No, zdaj te pa končno pustijo pri miru s temi pritiski, da se cepi”. Nisem mogla verjeti. Je konec pritiskov to, da se moram vsak dan testirati samo zato, da lahko uporabljam javni potniški promet? Je konec pritiskov to, da ne smem na koncert? So ljudje dokončno izgubili razsodnost? Da se je njena hčerka, mamica dojenčka, odločila za cepljenje ravno zaradi tega, da gre z otrokom lahko na javni promet brez vsakodnevnega testiranja, rajši sploh ne bom komentirala. Je po novem svoboda to, da mi je dovoljeno popiti kavico v baru ob vsakodnevnem testiranju?Je za ljudi to res postala svoboda? So ljudje res tako sebična ali slepa bitja, da ne vidijo kaj se dogaja, ker gledajo samo v svojo QR kodo, ki jo kažejo za vsako stvar, čeprav to prej nikoli ni bilo potrebno? Imeli smo tudi prepoved vstopa v vse trgovine, razen nujnih. V Spodnji Saški so trgovci na sodišču s pritožbo sicer uspeli, v Berlinu pa žal ne. Sodnik je odločil, da je korist ukrepa večja od tveganja in škode. Dalje se lahko tožarijo na višjem sodišču. Prav, pa ne bomo zapravljali. Za banke pogoj PC ni obvezen, so se pa nekatere za ta ukrep vseeno odločile. Ker si naše zdravje jemljejo k srcu.
Nemška sodišča sicer po regijah odločajo različno. Vseeno pa odločitev najvišjega sodišča velja za celo Nemčijo. Skrajni domet nemških sodišč je milo rečeno katastrofalen. Žal nisem pravnik, da bi lahko o tem pisala s strokovnega vidika. Lahko pa omenim par zadev skozi oči malega človeka, ki protestira, dviguje svojo pest in glas, ter krmari s svojim življenjem na poti nekje med upoštevanjem in kršenjem pravil v Nemčiji. Primer policijske ure obratovanja barov: Pritožilo se jih je recimo 5. Med njimi je bila tudi moja delodajalka. Z grenko zmago so s pritožbo sicer uspeli in teh 5 lokalov je bilo lahko odprtih celo noč. Zlata jama bi pomislil človek, vendar temu ni bilo tako. Policijska ura je še vedno obveljala za prodajo alkohola. Koliko prometa ima nočni bar brez prodaje alkohola si lahko predstavljate. Tako smo še mi zaprli ob policijski uri. Več sreče prihodnjič.
Tudi necepljeni študentje so dobili pošteno porcijo. Izobraževanje jim je bilo oteženo, določene študentske aktivnosti na fakulteti prepovedane, v kantini niso smeli jesti. Na nekaterih fakultetah so delili zapestnice, ki so cepljenim omogočale ”svobodno” gibanje. Enako so storili trgovski centri, da ja ne bi kakšen “anticepilec” zavil še v trgovino s čevlji, namesto samo po kruh. Kadar na nekem sodišču sodnik odloči v prid necepljenim, se politika hitro vmeša, da sodnik recimo za te zadeve nima dovolj pristojnosti, saj ni zdravnik ampak sodnik. Neki študent si je na sodišču uspel izboriti svojo pravico do nemotenega izobraževanja. Žalostno, da se je za to sploh moral boriti. Pred kratkim so pravniki ponovno protestirali pred ustavnim sodiščem v Karlsruhe-u in zahtevali odstop njegovega predsednika Prof. Dr. Stephana Harbartha. Zgodbo sodnika iz Weimarja verjetno že vsi poznate. Ukrep obveznega cepljenja za določene poklice se že izvaja. Sodišče si bo sicer do končne odločitve vzelo še veliko časa, je pa odločilo, da se do končne odločitve ukrep lahko izvaja. Kot vam je verjetno že znano, Nemčija pripravlja zakon o obveznem cepljenju za vse. Nemci so morda počasni, so pa temeljiti. To “darilo” naj bi dobili jeseni. Priprave na ta zakon v nemškem parlamentu redno potekajo, so pa trenutno potisnjene v medijsko senco, saj vsa slava zdaj pripada Ukrajini.
Naslednji primer je status prebolevnika. Za zaposlene v vladi ta status velja 6 mesecev. Za nas nepomembneže pa 3 mesece. Če vračunamo v te 3 mesece še čas prebolevanja in čakanje na potrdilo za QR kodo, se čas veljavnosti uporabne QR kode skrajša na 2 meseca. Nekdo se je pritožil in sodišče je odločilo, da je skrajšanje statusa prebolevnika na 3 mesece protiustavno.
Dinamika in problematika protestov
“Pozdrav z rdeče linije – vaši gasilci. Brez obveznega cepljenja.“
Če najprej skočimo še malo nazaj k mentaliteti in ubogljivosti Nemcev, naj omenim, da Nemci pravila zelo vestno upoštevajo. Ni restavracije brez “pasoša”. Pika. Prijatelji Turki in Bolgari te mentalitete nimajo. Bogu hvala, da jih je v Nemčiji veliko.
Protest zdravstvenih delavcev
Protestov je veliko. Omenila sem že gibanje Querdenkers, ki je nekaj protestov organiziralo tudi v Berlinu. Dveh sem se udeležila in se na njihove desničarske tendence nisem ozirala. Pravzaprav ni bilo dosti izbire, saj drugih protestov sprva ni bilo. Enega od nemških prijateljev sem določila za žrtev, ki me bo spremljala na protestu, da bo malo pazil s kom hodim v vrsti. Nisem si ravno želela biti na naslovnici kakšnega časopisa z naslovom ”Tisoče nacistov protestira v Berlinu.” In se je žrtvoval. Šele čez nekaj mesecev, ko sem se bolj poglobila v dinamiko protestov v Nemčiji sem razumela, da je bila njegova žrtev kar precejšnja. Sva se pa imela luštno in nekateri transparenti so me res nasmejali. Eden od teh je bil ”Končno sem med normalnimi ljudmi”. Tudi sama sem se počutila tako. Proteste Querdenkerjev podpira tudi Reiner Fuellmich. Nekateri pripadniki Querdenkerjev so podporniki AfD, nekateri se nagibajo k izvenparlamentarni DieBasis, ki je recimo bolj sredinsko usmerjena in katere član je tudi Fuellmich, seveda pa so tudi taki, ki niso volivci nobene od omenjenih. Izkazalo se je, da je bila množica, ki se je pognala na ulice precej pisana in naslovi časopisov o množicah nacistov niso bili upravičeni. Ljudem je očitno bilo dovolj in nekateri smo se pač opogumili in vihteli svoje lastne zastave in transparente, na shodu pretežno bolj desno usmerjenih. Kljub nekaterim polenom, ki jih še danes dobivamo pod noge, se je to vendarle izkazalo za dobro in učinkovito potezo. Na tem shodu sem tudi prvič opazila zastavo Freie Linke (Svobodni Levi), s katerimi sem kasneje tudi prišla v kontakt in se z njimi rada družim.
Zdravnik na protestu: “Videl sem ljudi, ki so umrli zaradi cepiva. Ne obveznemu cepljenju in poskusom vsake vrste.“
Urad za varstvo ustave, civilna gibanja, Antifa, politične stranke in prepletanje interesov
Delovanje gibanja Querdenkers je pod nadzorom Urada za varstvo ustave. Prav tako je pod tem nadzorom tudi že omenjena politična stranka AfD. Sodišče v Kölnu je namreč razsodilo, da ima njihov podmladek (Junge Alternative) ksenofobne tendence. Zanimivo je, da so moji Nemci, ki premorejo kritičen pogled na krizo v kateri smo se znašli, do samega Urada za varstvo ustave zelo skeptični. Da je AfD deležna nadzora vidijo bolj kot neko predstavo, katere namen je še uganka. Delovanje samega urada pa vidijo kot sporno dejanje, saj naj bi kar nekaj zaposlenih na tem uradu imelo tudi nacistične korenine, ki pa so seveda prikrite. Nekdanji predsednik Hans–Georg Maaßen, ki je bil naklonjen desničarjem, je skeptičen tudi do covid ukrepov. Zdajšnji Thomas Haldenwang pa je povsem po meri aktualne politike. Če pogledamo malo v preteklost vidimo, da Uradu za varstvo ustave ”ni uspelo” povsem razkrinkati dejanj NSU (Nationalsozialistischer Untergrund) – skrajno desničarske neonacistične teroristične skupine, ki je bila odgovorna za serijo napadov in umorov na nekatere migrante, predvsem islamiste. Prav tako jim ni uspelo razrešiti umorov tretje generacije RAF (Rote Armee Fraktion), ki pa je bila skrajno leva. V primeru NSU se je veliko papirjev in dokazov ”izgubilo” in v zvezi s tem je Hans-Georg Maaßen podal kratko izjavo tudi v intervjuju za časopis Der Tagesspiegel. Maaßnu očitajo tudi še nekaj drugih grehov. Stranki AfD naj bi svetoval kako se izogniti nadzoru njegovega urada, z njimi naj bi delil tudi zaupne dokumente, predno so bili predstvaljeni javnosti.
Če pobrskamo še globlje v zgodovino Urada za varstvo ustave, naletimo na precej zanimivih povezav. Eden od vodij Urada za varstvo ustave v preteklosti je bil recimo Reinhard Gehlen, ki je bil tudi vodja tajne službe v Tretjem rajhu. Gehlenova organizacija je bila tudi tesno povezana s CIA. Zgodovinarji Gehlenovi organizaciji očitajo, da se je nezakonito ukvarjala s političnim domačim vohunjenjem in da je svoje obveščevalce infiltrirala v najpomembnejše politične stranke. Podpredsednik Urada za varstvo ustave je bil tudi višji uslužbenec Gehlenove organizacije Albert Radke, ki je bil nekdanji častnik pri Gestapu. Večina osebja Gehlenove organizacije je prihajalo iz terorističnih aparatov. To je zgolj nekaj povezav katerih niti se prepletajo še danes. Delovanje urada Der Verfassungsschutz je deležno mnogih pomislekov še dandanes.
Ker glavni protagonisti gibanja Querdenkers kljubujejo klasičnim definicijam levega, desnega in islamističnega ekstremizma, je Urad za varstvo ustave ustvaril novo kategorijo, ki se imenuje Delegitimizacija države. Sedaj lahko bolje razumemo v kakšno luč je postavljeno gibanje Querdenkerjev. Osebno gibanja ne vidim kot slabega, sploh pa ne kot neko gibanje sorodno terorističnim skupinam. Se nam pa porajajo vprašanja o morebitni kontrolirani opoziciji. Mediji pišejo o njih kot o velikih teoretikih zarot in simpatizerjih nacistov, zraven pa namečejo še hipije, ezoterike, in podobno, vse seveda s slabšalnimi prizvoki. Zaradi vseh naštetih ozadij je bilo razumljivo, da se mnogo skeptičnih Nemcev teh protestov rajši ni udeležilo. Če dodamo še judovsko poreklo večine glavnih akterjev covid krize, se zavemo problematike upora v Nemčiji s še večjo težo. Kmalu je postalo jasno, da je v Nemčiji nujno potreben tako imenovani levičarski upor, ki bi ljudem dal jasno vedeti, da se ne upirajo samo desničarji in nacisti ampak tudi ljudje, ki so bili politično vedno pretežno levo usmerjeni, apolitični ali pa neopredeljeni. Tako se je rodilo gibanje Freie Linke, ki deluje v Avstriji, Nemčiji in Švici.
Skoraj povsod po Nemčiji pa se na protestih srečujemo s pripadniki nasprotnih skupin. Najbolj znani so seveda Antifa. Zmerjajo nas z nacisti in skandirajo ”Nazis Raus!” ter ”Wir impfen euch alle!” (Vse vas bomo pocepili). Antifajevci vedno nasprotujejo protikoronskim protestom, ne glede od katere skupine ali gibanja prihajajo. Njihove nastrojenosti niso deležni le Querdenkerji ampak vsi, ki se upirajo ukrepom. Edini protest, kjer jih nisem opazila, je bil protest zdravstvenih delavcev v Berlinu. Ob ponedeljekih imamo redne ”sprehode”. Sprehodi so decentralizirani protesti, ki potekajo po celem Berlinu in drugod po Nemčiji. Sprehajalci se porazdelimo na različne lokacije, ki jih menjamo. Nikoli se ne ve, kje se bo zbrala največja masa. Na ta način se decentralizira tudi moč policije in nasprotnih skupin.Shodi so kljub izzivanju Antifa mirni. Kot zanimivost bi omenila še pripetljaj nekega ponedeljkovega shoda, januarja 2022. Alexanderplatz je bil dogovorjen za eno izmed točk. Ponedeljkovi shodi nimajo organizatorja in so vedno spontani, ljudski. Povsem potiho so ponedeljkov shod na Alexanderplatzu pripadniki skrajne desničarske skupine, Patriotic Opposition Europe, prijavili kot svoj shod. Vodja skupine Eric Graziani, ki je aktiven tudi v gibanju Pegida, je imel tam svoj govor. Protestniki, ki so na shod prišli kot večino ponedeljkov, tega niso vedeli. K sreči se jim je ta poteza izjalovila, saj je bilo iz zelo pisane množice razvidno, da večina protestnikov ni pripadnikov Grazianovega gibanja. Eric pa je izjavil, da svojo platformo ponujajo tudi ljudem, ki niso pripadniki njihovega ideološkega gibanja in da so vsi dobrodošli. Res prijazen možakar, ni kaj.
Potem so tu še protesti v organizaciji političnega gibanja Freie Sachsen. Verjetno ste že vsi naleteli na kakšen video posnetek protesta z njihovim logom. Protesti so večinoma mirni, pod okriljem teh protestov se upirajo tudi študentje in politično gibanje izgleda navzven povsem ok. Žal pa v ozadju tega gibanja vlečejo niti tudi nekateri posamezniki, ki simpatizirajo s prepovedanimi ideologijami. Zelo veliko udeležencev teh protestov tega verjetno niti ne ve. Zato ne gre obsojati kar vsepovprek. Ustanovitelji naj bi bili nekateri pripadniki Querdenkerjev, prav tako pa tudi člani politične stranke NPD (Nationaldemokratischepartei Deutschland), za katero sem že omenila, da bom malo več povedala na koncu. Saška regija je regija, kjer je desničarstvo v Nemčiji padlo na najbolj plodna tla. Tukaj je tudi najvišji delež volilcev AfD.Stranka NPD je klasificirana kot skrajno desna neonacistična organizacija.Tudi ta je pod varstvom Urada za varovanje ustave, ki je NPD podelilo status grožnje ustavnemu redu. Nekajkrat jim je uspelo prestopiti prag v določenih okrožjih, nikdar pa za vstop v Bundestag. Stranko so hoteli tudi prepovedati, vendar je sodišče leta 2017 odločilo, da ne predstavlja resne grožnje nemškemu ustavnemu redu in da za tak ukrep ni potrebe. Martin Kohlman, predsednik gibanja Freie Sachsen, ki je tudi odvetnik, je pod svoje okrilje vzel dortmundskega neonacista Michaela Brücka, ki je bil eden od vodij neonacistične organizacije Nacionalni odpor Dortmunda (NWDO). Nekaj povezav v gibanju Freie Sachsen se prepleta tudi s člani gibanja Dritte Weg, ki je prav tako neonacistično gibanje in katerega ustanovitelji so tudi nekateri nekdanji člani NPD.
Čeprav si gibanje Freie Linke tudi s pripadniki Querdenkerjev poda roke in se s svojimi zastavami udeležijo tudi njihovih protestov proti covid ukrepom, se od gibanja Freie Sachsen in njihovih protestov zaradi opisanega ozadja distancira. V kolikšni meri je vse skupaj režija politike lahko le špekuliramo. Dejstvo pa je, da so opisana gibanja v Nemčiji še vedno zelo prisotna in veliko je podtalnega in prikritega delovanja. Zato velja biti previden. V covid krizi je vsem tem (neo)nacističnim gibanjem skupno, da se upirajo covid ukrepom. Glede Ukrajinske krize pa ni tako. Nekateri nacisti so pro rusko usmerjeni, drugi pa ne.Nemčija je svoje proti rusko usmerjene skrajne desničarje poslala v Ukrajino. Kako in zakaj si tukaj niso enotni morda kdaj drugič. Prav tako o gibanju Freie Linke.
Upam, da sem vam uspela dovolj približati problematiko “anticepilca” in protestov v Nemčiji. Nemška vlada ima precej trde prijeme za krotitev svojih “ovčic”, ki se želijo upirati. Glede na vse našteto sem izredno ponosna na vse Nemce, ki se kljub vsem ideološkim in političnim preprekam vseeno podajo na ulice. Ni jim lahko. Opazili so, da nam Slovanom to ni problem in izredno cenijo, da protestiramo z njimi. Prav tako s protestniki v Avstriji, ki so v zelo podobni godlji. Nam kaj drugega sploh preostane? V kolikor nam je mar za svojo lastno prihodnost in prihodnost naslednjih generacij, mislim, da ne. Vsak glas šteje, čeprav se v najtežjih časih zdi, da ni tako. Zato cenim vse, “cepilce” in “anticepilce”, ki se upirajo tej tiraniji na kakršenkoli način.
Slika levo: “Mi nismo nacisti!“ Slika desno: “Nisem nacist in ne volim za AfD. Tukaj sem za naše pravice, prav tako za tvoje.“
Če bomo v tej vojni poraženi, bomo še vedno lahko rekli, da smo storili vse, kar je bilo v naših močeh in pač kapitulirali s solzami v očeh. V kolikor bomo zmagali, bodo še naše naslednje generacije ponosne na nas, da smo bili na pravi strani zgodovine. Pa čeprav je bilo naše edino orožje transparent z napisom ''Nisem nacist''.
Platforma39 